Pred nekaj meseci se je govorilo o Murinih investitorjih in graščakih v Rakičanu. Pred leti smo na Pelješcu sedeli pri vinarki Mariji Mrgudič in je pripovedovala, da je pred leti iz ZDA prišel Robert Benmoche, ki ga je Barack Obama potegnil iz pokoja, da reši AIG, in želel v njihovi vasi nekaj kupiti. Razložila mu je, da od njih ne more nič kupiti, saj je zgolj epizodist, kakršnih je njena družina, ki na tem kraju prebiva že dvanajst generacij, videla že veliko. Prihajali so in šli. Marija je z Robertom Benmochejem kasneje sicer ustvarila partnerstvo, ko sta v delu degradiranega območja ponovno nasadila zinfandel iz ZDA, ki je zaradi bolezni v začetku prejšnjega stoletja na Hrvaškem popolnoma izginil. Skratka investicija, pri kateri gre za tako imenovano win-win razmerje.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Lelosi obuja duh Mure: V soboškem proizvodnem obratu se obeta več kot 100 novih zaposlitev
Hitro rastoče kamniško podjetje del proizvodnje iz Kitajske seli v kompleks nekdanjega tekstilnega giganta v Murski Soboti.
Pred kratkim je bil objavljen pogovor z novim investitorjem v Muro Georgeem Juncajem, ki ima v lasti klub Michigan Stars, katerega tržna vrednost je po platformi Transfermarkt ocenjena na sto tisoč evrov, kar je četrtina vrednosti, ki jo portal pripisuje Kaiu Cipotu, vrednost kluba Mura pa je 5,66 milijona evrov (podatek z 10. 9. 2024). Pogovor je zvenel tako, kot bi omenjeni gospod kupil klub, obenem pa je omenil, da so njegove sanje, da bi igrali v ligi prvakov. Sanje so že v redu, vendar gre pri tej ambiciji bodisi za populizem, nepoznavanje realnih razmer, blef ali izgubo v prevodu, kulturno neskladje, ki je prisotno v balkanskem oziroma ameriškem načinu optimizma, ko se nekaj izreče, a hkrati pozabi. Realnost Mure je, da je klub dolgoročni stabilni prvoligaš, da tu in tam poseže po možnosti kvalifikacij za katero od evropskih lig, predvsem pa, da daje možnost razvoja lokalnim mulcem, med katerimi bo v vsaki generaciji mogoče enemu uspelo skočiti v katerega od resnejših klubov. To je jasno vsakemu navijaču na soboških ulicah in prav domače ulice so ob Juncajevem nastopu postale izredno vroče, saj so mnogi besede in prva konkretna dejanja vzeli kot žalitev.
V nogometu oziroma športu poznamo v grobem dva koncepta organizacije. Prvi je tako imenovani investitorski, ko nekdo s svojim denarjem naredi ali kupi ekipo, plača stadion in vse, kar spada zraven, ter nato od prodaje igralcev, tekmovalnih uspehov, vstopnin, navijaških artiklov in medijskih pravic financira delovanje kluba. Drugi koncept, tradicionalno evropski, pa je na tako imenovani etični pogon, ko so klub ustanavljala posamezna društva oziroma interesne skupine prebivalcev, kot so klubi City (meščanski), United (priseljenski), Željezničar, Radnički, Metalac, Partizan, Zvezda (sindikalni) in drugi. V tem primeru ne gre zgolj za posel, ampak je prisotnih več čustev, ker so ljudje generacijsko povezani s klubom ter so predvsem v manjših krajih skozi zgodovino osebno z denarjem ali prostovoljnim delom prispevali k razvoju. Tudi v primeru Murske Sobote je nekdanji župan Hartner prodal lastno zemljišče občini, da so na njem lahko nastali kopališče, atletska steza, tribune, igrišče za tenis in nogometno igrišče (1936). Če se ozremo po regiji, si na primer zgolj Dinamu s sistemom, kjer je zaposlenih dvesto ljudi, in Crveni zvezdi uspe zagotoviti igranje v ligi prvakov, medtem ko druga dva kluba nekdanje velike jugoslovanske četverice Hajduk in Partizan o tem zgolj sanjata. Nekdo, ki se čuti kompetentnega v nogometni stroki, si izjav o Muri v ligi prvakov pač ne bi smel privoščiti. Največji uspeh je klub dosegel v času Anteja Šimundže, ko je bil on nogometno strokovno nad vsemi drugimi, ki so v klubu delovali, skrbel za dogajanje na zelenici, preostali pa za tisto, za kar so pristojni.
Podoben cirkus se godi v drugem soboškem parku z gradom Rakičan. Naenkrat se v tem gradu dogaja marsikaj brez neke fokusirane vsebine, pa naj bo to konjski turizem, kongresni turizem, turbofolk zabave, poroke, polovično gostinstvo in tako naprej. Čeprav imamo Rajha in Kodilo z Michelinovimi nagradami Bib Gourmand, je občina naenkrat postala gostinec. Rajh in Kodila plačata davke, s katerimi nato občina sanira izgubo njima konkurenčne dejavnosti ter promocijo občine v Dubaju. Skratka menedžerski »čuspajz«, ko nekomu res ni jasno, kakšne konje ima v hlevu. Tako imenovani turizem MICE je zelo donosna veja turizma in od nje bi lahko imeli vsi nekaj, vendar se to ne promovira v Dubaju, ampak veliko bližje. Tukaj smo se zakopali v nevarno verigo tako imenovanih evropskih razpisov in ogledov primerov dobrih praks, katerih rezultat pa je izguba v vrednosti enega milijona evrov, ki jo bo hočeš nočeš morala pokriti občina oziroma občani Murske Sobote. V obeh primerih gre za zlom intelektualne moči lokalne politike, ko na eni nima strategije, v katero smer naj se razvija celotni šport, ne samo nogomet, na drugi strani pa, v katero smer razvijati vsebine na podlagi geopolitične lege, naravnih danosti in infrastrukturnih resursov, ki obstajajo. In tako namesto investitorjev v Muro in graščakov v Rakičanu dobivamo graščaka v Muri, ki mu občani plačujemo stadion, na drugi strani pa občani postajamo investitorji v grad Rakičan in smo ljudem, ki so ga upravljali, plačevali izlete po svetu. Pa naj še kdo reče, da Sobočani nismo najbolj dobrodušni ljudje na svetu.