V zadnjih tednih in mesecih sem ob pogovorih s številnimi vidnimi pomurskimi direktorji, župani in drugimi vplivnimi v našem prostoru ugotovil, da vsi več ali manj govorijo isto. Medtem ko premier v državnem zboru kaže grafe in navaja statistične podatke, po katerih imamo na evropski ravni nadpovprečne rezultate, med ljudmi, pa ne le med navadnimi smrtniki, ampak tudi med prej navedenimi nosilci razvoja, kar je še toliko bolj skrb vzbujajoče, vlada izrazita melanholija. Koalicija pravi, da gre vse po načrtu in so reforme, ki so jih napovedovali v začetku mandata, nared za drugi mandat. Vmes očitno sploh ne bo volitev, kar čez noč se bo zgodil prehod v naslednje mandatno obdobje Golobove vlade. Človek dobi občutek, da živimo v dveh različnih državah. Ena je tista, ki jo opisujejo koalicijski predstavniki z optimističnimi projekcijami in visokoletečimi cilji, druga pa je realnost, ki jo vsakodnevno doživljajo podjetniki, delavci in lokalne skupnosti. Medtem ko podjetja zapirajo vrata ali selijo proizvodnjo v tujino zaradi previsokih stroškov, davčnih obremenitev in administrativnih ovir, se vlada muči z upravičevanjem davčno nevtralnih sprememb, ki v praksi ne pomenijo nič bistvenega za državni proračun, prinašajo le nove težave podjetnikom in delavcem migrantom. Naši mladi talenti pakirajo kovčke za tujino v iskanju boljših priložnosti, na Hrvaškem pa se multinacionalke, kot je Google, širijo in ustvarjajo visoko plačana delovna mesta s povprečno plačo enajst tisoč evrov. Kako je mogoče, da nam »manj razviti« sosedje pred nosom prevzemajo vlogo tehnološkega središča, medtem ko mi stagniramo? Je res krivo zgolj to, da smo premajhni in kot »trg« nezanimivi?
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Spomnili so se generala Rudolfa Maistra
Slavnostni govornik je bil Marjan Farič, predsednik Prekmurskega društva general Maister.
Vsak teden imamo lahko podelitve nagrad najboljšim podjetjem, kjer dobri poslušalci govornikov tako ali tako slišijo marsikaj, o čemer govori tudi ta kolumna, a to še ne bo razblinilo močno prisotne iluzije o vrhunskosti našega – bolje rečeno evropskega – gospodarstva, ki to v resnici ni. Eden od priznanih slovenskih menedžerjev je pred dnevi v Murski Soboti ravno na eni od takšnih slovesnosti napovedal »strašno soočenje z dejstvi« za Evropo, ki je zaspala na lovorikah in se zbudila v novo realnost. V tej realnosti, kjer geopolitika pospešuje cikličnost kriz, pa ni več prostora za igralce, ki so mislili, da lahko svetu vladajo z denarjem, vendar nimajo kadra, ne tehnološkega znanja in ne kritičnih surovin. In takšen igralec je Evropska unija. To je ugotovil tudi Mario Draghi, nekdanji italijanski premier in prejšnji šef Evropske centralne banke, ki je nedavno predstavil načrt za reformo evropske konkurenčnosti. Da bi ujeli korak z ZDA in Kitajsko, predlaga vrtoglavo vlaganje 800 milijard letno v ključne sektorje, kot so energija, digitalizacija, raziskave in razvoj ter posodobitev industrije. Res je, Slovenija ne more spreminjati evropske politike, čeprav imamo v Bruslju po novem devet evropskih poslancev, ki pa se pretežno ukvarjajo z »reševanjem« žarišč na Bližnjem vzhodu in uvedbo slovenskega jezika na Applovih napravah. Zagotovo pa lahko, kljub znatni izgubi suverenosti zaradi evropskih direktiv in uredb, spreminja politiko na domačem terenu. Številne slovesnosti in priznanja so tako dobrodošli, vendar ne morejo nadomestiti potrebnih strukturnih sprememb in konkretnih ukrepov, ki bi dejansko izboljšali poslovno okolje in kakovost življenja ljudi.
Občutek zapostavljenosti in nemoči je še posebej izrazit v manj razvitih regijah, ki še bolj zaostajajo za najrazvitejšimi. Kljub obljubam o enakomernem regionalnem razvoju se razlike poglabljajo, investicije pa se izogibajo področjem, ki bi jih najbolj potrebovala. Državljani si ne moremo privoščiti čakanja na spremembe, ki so vedno znova prepuščene prihodnosti. Danes potrebujemo konkretne ukrepe, ki bodo olajšali življenje ljudem, spodbudili gospodarstvo in prinesli pozitivne spremembe. In ne, preimenovanja državnih praznikov, niti zakon proti poveličevanju nacizma in fašizma ne bodo prinesli boljšega jutri. Tudi davčno nevtralne spremembe ne. Kdaj bomo rekli, da je dovolj brezpredmetnih fototerminov državnih politikov, ki prihajajo v regijo, da nas trepljajo po ramenih, obljubljajo pomoč in hkrati za vse nerešljive težave krivijo politične konkurente, Evropsko unijo ali pa celo brez kančka sramu svoje kolege z drugih resorjev in podrejene uradnike? Pred kratkim mi je eden od pomurskih županov dejal, da je skrajni čas, da smo kritični, saj »ti ljudje za nas ne bodo storili ničesar«. Bojim se, da je imel prav, toda kdo pa bo, če si niti sami ne vemo, ne znamo ali pa nočemo pomagati. Odgovor na to bomo, tako kot drugi, iskali v naslednjem mandatu.