Zadnjič me je prijateljica klicala nekaj minut pred sedmo zvečer in se čudila mojemu začudenju, da me kliče v času osrednje televizijske informativne oddaje. Na moje nekoliko sarkastično vprašanje, ali ne gleda večernih poročil, me je niti ne preveč ironično vprašala, kako to, da jih jaz še zmerom gledam. Ona čez dan preleti bistvene novice in to ji zadošča, je rekla. V času, ko so dnevne novice preplavljene z zgodbami o konfliktih in razdoru, iz elektronskih in tiskanih medijev pa z neverjetno erupcijo in hitrostjo bruhajo kataklizmični naslovi o bedi, lakoti, vojnah, boleznih in kriminalu, postaja spremljanje svetovnega in lokalnega dogajanja vse bolj stresno. Jaz sem še iz generacije, ki je knjige brala ob jabolkih, televizijo pa gledala ob prigrizkih, zdaj mi žvečenje pred ekranom sproža nelagodje, ker v novicah ljudje umirajo zaradi lakote. Sprašujem se, ali nismo morda že ujeti v klobčič strahu, ker se okoli nas dogaja toliko slabih stvari. Da nas ta strah duši, pa se tega razumsko (še) ne zavedamo.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Lelosi obuja duh Mure: V soboškem proizvodnem obratu se obeta več kot 100 novih zaposlitev
Hitro rastoče kamniško podjetje del proizvodnje iz Kitajske seli v kompleks nekdanjega tekstilnega giganta v Murski Soboti.
In vendar nekje mora biti gnezdo miru in nežnosti, bi spokojno prikimal Ivan Minatti, ki je ta verz zapisal v pesem Nekoga moraš imeti rad pred enainšestdesetimi leti, pred dnevi pa smo jo ob stoti obletnici pesnikovega rojstva množično vlekli iz naftalina in ugotavljali, kako zelo je večna. Kdo nam torej ponuja upanje in nas opominja, da je prava moč v povezanosti in skrbi drug za drugega? So to tisti posamezniki, ki so predani temam in delu, pomembnim za dobrobit in napredek skupnosti, a niso medijsko prepoznavni in ne štejejo sledilcev na družbenih omrežjih?
Tisti, ki z delom in življenjsko držo pletejo bogato tapiserijo človečnosti, a ostajajo večinoma neopaženi v širši javnosti? Učitelj, ki verjame v potencial in čudovito, neponovljivo enkratnost otroka in si zato prizadeva, da lista kvalitetne slikanice? Umetnica, ki z drobnimi pikicami ustvarja osupljive ribe in trka na okoljsko ozaveščenost, zeliščarica, ki v svojem vrtu v obliki metulja razlaga o skrivnostni moči narave bolje kot kateri koli učbenik, ali pa akupunkturistka, ki se za vsak zapik igle opraviči, če bi morda zabolelo? Navdihujoča bioresonančna terapevtka, ki se obrača k skrivnostnim sporočilom kristalov in jih deli med iskalce globljega smisla? Tiha soseda, ki ob božiču na prage hiš v ulici postavi darove za otroke? Ti ljudje ne delajo za priznanja ali nagrade. Njihova motivacija izhaja iz globoke povezanosti s skupnostjo in neprestanega prizadevanja za izboljšanje življenj okoli sebe. Njihove zgodbe so pričevanje o moči posameznika, ki verjame v spremembe in je pripravljen delovati v dobro vseh. Kljub temu da o njih morda ne vemo veliko, je njihov vpliv neizmeren. Njihova dejanja, majhna in velika, tkejo mrežo solidarnosti, empatije in inovativnosti.
Za njih in tiste, ki so v življenje obudili prostore nekoč veličastne pomurske tiskarne v srčiki Murske Sobote, v katero umetniki in intelektualci niso hodili samo po sveže izvode svojih knjig, ampak so med tiskarsko barvo spuščali tudi svoje ptice sanj, če si lahko izposodim verz iz Črnega dečka Daneta Zajca, odpiram Restavracijo, v kateri se bomo pogovarjali o temah, ki nas lahko naredijo bolj čuječe, bolj čuteče, bolj restavrirane. Restavracijo navsezadnje odpiram tudi zase, da bi me bilo manj strah, saj so okoli mene ljudje, ki jim je mar in še verjamejo v skupnost in povezanost. Ker pride trenutek v življenju, ko moraš znati utišati sarkazem in videti tudi lepo in navdihujoče. In si to upati sprejeti.