vestnik

(KOLUMNA) Slaba vest in boleč spomin

Selma Sofija Grah Zelko, 27. 11. 2024
Pixabay
Fotografija je simbolična.
Aktualno

Svetnik se svojega greha zaveda in ga prizna, nesvetnik pa se ga zaveda, a ga zanika.

Kot svobodna ptica leta nad našimi življenji in gleda na nas, majhne ribe v vodi. Vsako jutro se odpravimo v svoja majhna življenja, polna načrtov in stvari, ki jih želimo ali moramo postoriti. Smo ribe, ki plavajo v tokovih naše reke življenja. Brez preveč razmišljanja, da naša svoboda ni vseobsegajoča. Kot ribe plavamo skupaj z drugimi ribami, naše družine, sodelavci, naključni ljudje – vsi plavamo v tokovih naših življenj. A nad vodo kroži ptica in gleda naravnost na nas. Gleda in mirno plove. In naenkrat se naglo spusti in »svišč«, iz vode vzame ribo. Ribe, ki plavamo, se večinoma ne zavedamo, da na nas preži jastreb usode, ki nam je vsem skupna. Minljivi smo.



Koga od nas bo jastreb usode vzel danes ali jutri? Mene? Morda tebe, dragi bralec. Ne veva. Nimava vpogleda v svobodno voljo jastreba, ki se za naju imenuje usoda. Zdaj plavava, naslednji trenutek naju morda v vodi več ne bo. Najine ribe, tiste, ki sva jih srečevala in delila z njimi poti vsak dan vedno znova, naju ne bodo našle več. Morda naju jutri več ne bo. In kaj sva storila? Sva svoji življenji živela tako, da bo najinim ribam v veselje, da se je v vodi ustvaril dodaten prostor, ali bo med njimi zavladala neka čudna bolečina, ki je nekje v prsih, niti ne znamo povedati, ali stiska pri srcu ali nekoliko višje. Bolečina, ki še v vodi na obraz privabi solze. Morda pa bo iz vode življenja odšel nekdo, ki sva ga srečevala midva. Kaj čutiva? Morda ravno to vseobsegajočo bolečino, ki bo, dokler naju bo držal spomin, vsake toliko tako vseobsegajoča, da nama bo zadušila dih in ne bova zmogla enostavno ničesar.



Bolečina ob izgubi nekoga je vsakemu svoja. Pa vendar je v večini primerov povezana le z nami samimi. Z našimi besedami, dejanji in interakcijami v odnosu do tistega, ki se je dvignil nad vodo. A ne vem, kaj natančno pri tem boli. Je to naša slaba vest zaradi stvari, ki smo jih ali nismo storili, morebiti celo naš ego, ki si želi, da bi ta minljivost ne bila realnost. Dragi bralec, kaj sva storila? Sva svoji življenji živela tako, da sva bila ribam, ki niso več med nami, v veselje? A je to tisto, za čimer žalujeva – najina slaba vest, da nisva naredila vsega, kar bi morda lahko? Da sva morda izrekla besede, ki so pustile globoke rane, katerih brazgotina je ostala celo v najinem spominu? Se predvsem ob prvem novembru počutiva neverjetno prazno? A potiskava spomine nekam v kot in se z njimi ne soočava, čeprav bi se morala?

vida-vidi, vida-toš, kolumna, samoumevno, radost, minljivost
Pixabay
Premalo se spominjamo, da postajamo družba, ki naš odnos in čas za sočloveka daje na dieto.

Premalo se spominjamo, da postajamo družba, ki naš odnos in čas za sočloveka daje na dieto. Da, dieto. Nimamo časa, ker gledamo neki posnetek na telefonu, nimamo časa, ker je ravno neka serija, nimamo časa, ker je potrebno to in tisto in tretje. K vragu s tem, dragi bralec! Da, k vragu! A ne vidiš, da medtem ko buljiva v telefon, najini soljudje prepogosto čakajo in le upajo, da odloživa ali delo ali neumnosti ... A ne vidiva, da najpomembnejše stvari v življenju ne moreva zamenjati za »novo«? Ljudje, ki nama pomenijo veliko več, kot se zmoreva zavedati, so lahko danes iztrgani iz najinih življenj. Danes. In če to mora biti danes, narediva vse, da bo preostanek časa življenju dal smisel. Ne zavoziva preveč, ker ... spomin je lahko srce parajoč in boleč. Usoda nam je vsem enaka ne glede na to, koliko imamo pod palcem. In čeprav je lažje poriniti kamelo skozi šivankino uho kot materialno bogatemu priti v nebesa, na vse nas preži jastreb usode. Ne zanima ga, koliko imamo na bančnem računu, niti koliko smo kdaj naredili ali dobrega ali manj pohvalnega. Vzel nas bo s sabo.

In kaj bomo storili? Bomo še naprej kot Napoleoni skakali okoli in svoje bližnje, podrejene in vse tiste, ki so v odnosu do nas v manj močnem položaju, žalili, potiskali k tlom? Ali smo sposobni narediti razliko in enostavno biti človek človeku? Z nasmehom, stiskom roke, iskrenim pogledom, brez modrih kuvert in darilnih vrečk? Smo sposobni biti človeku dar in ne zlo? Vem, da smo. Le odločiti se moramo za to in s svojo močjo ne izkoriščati, ampak opolnomočiti ljudi okoli sebe. A veste, kaj je razlika med svetnikom in nesvetnikom? Svetnik se svojega greha zaveda in ga prizna, nesvetnik pa se ga zaveda, a ga zanika.

kolumna mnenje