Naj bo tokrat moje razmišljanje namenjeno materi Sloveniji. Tej čudoviti državi, ki se je ob vrnitvi iz tujine vedno razveselim in z vsakim kilometrom bliže domu začutim najboljšo juho na svetu. Neredko sem rekel, da je pri nas še trava drugače zelena. Ampak priznam, da se me ob vrnitvi neredko polasti tudi nejevolja. Pa ne zaradi pogrešanja tujine. Ne. Zato ker vedno znova, ko se vrnem domov, vidim, v kako čudoviti deželi živimo in se tega ne zavedamo. Sam se ne obremenjujem s tem, da je naša domovina majhna. Trudim se najti njene pozitivne stvari in takrat vedno znova ugotavljam, da jih je dosti in da je ta naša Slovenija pravi raj. Le kje lahko najdeš na 20.300 kvadratnih kilometrih tako pestro pokrajino? Kje lahko najdeš na taki površini tako pestro floro in favno ter tako bogastvo čistih vodotokov? Kje lahko dopoldne smučaš in se popoldne kopaš v morju? In kje lahko najdeš toliko dobrih športnikov, glasbenikov, kulturnikov, znanstvenikov, toliko dobre in zdrave hrane? Verjemite, nikjer.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(KAVČ #15) Nika Kovač: "Redko sem očarana, doma so me učili, da moram biti kritična – še posebej do politikov"
Sociologinja, antropologinja in vodja Inštituta 8. marec je postala sinonim za gibanja, ki spreminjajo družbo – od pravic žensk in enakopravnosti do pitne vode, medijske svobode in volilne participacije.
Samo pri nas. V Sloveniji. Pri tem pozabljamo na še eno pomembno dobrino, ki nam je dana: živimo v zelo varni državi, kjer se lahko brez vsake nevarnosti sprehajaš tudi zvečer, ne da bi se ti bilo treba spraševati, kaj te čaka na poti in ali te bo zadel naboj iz orožja. Da, vse to imamo. In tega se bomo zavedali šele takrat, ko to ne bo nekaj samoumevnega. Imamo še vedno solidno javno zdravstvo, ki ga moramo ohraniti. Tudi ob sodelovanju s koncesionarji, ki jih sicer marsikdo ne mara, a gospodje ne delajo nič drugega kot to, kar jim zakonodaja omogoča. Imamo tudi dobro javno šolstvo, ki ga moramo redno »posodabljati« in priznati, da so vsi naši veliki znanstveniki prišli iz tega javnega šolstva, ki se ga vse prevečkrat kritizira. Če pa se kdo želi šopiriti, naj si pač plača zasebno šolo. Sam sem mnenja, da bi morale biti te samoplačniške in bi morale delovati brez pomoči države. A to je zgolj moje mnenje. Mislite, da imajo v tujini najboljše otroške vrtce? Pozabite! Naše vzgojiteljice so odlične, prostori dobri in hrana odlična. V marsikateri – za nas vzorni – državi si ljudje ne morejo privoščiti vrtcev in marsikje morajo otroci malico prinesti s sabo.
Ampak kdaj bomo to državljani začeli ceniti s srcem? Kdaj bomo o svoji državi govorili s ponosom? Mislim, da nam manjka še precej. Če samo pogledam na februarski kulturni praznik, se lahko le zgražam, na kako malo balkonih je visela slovenska zastava. Čeprav je kultura tista, ki nas identificira, nas je naredila za narod in nam dala materni jezik. Koliko velikih narodov nima svojih Prešernov in Cankarjev. Mi jih imamo, tako kot številne mlade ustvarjalce iz vseh vrst umetnosti. In to nas dela velike, ob vsega dveh milijonih državljanov. Pred časom sem na televiziji gledal tekmo, na kateri je ob slovenskem klubu igral še klub z območja nekdanje skupne države. Že v prvem polčasu je organizator nažigal pesmi z območja »Juge«. O slovenski glasbi ni bilo niti sledu. Ne razmišljam nacionalistično. Ne, lahko se vrti tudi ta glasba, skupina Queen, Madonna … A za dvig publike in morale igralcev bi v takem trenutku sam zavrtel Golico ali Slovenija, od kod lepote tvoje. Tega ni bilo. Tako kot tudi zmage ne. Le kdaj so na primer v Srbiji na taki tekmi vrteli Slaka?
Pri mojem hvalospevu Sloveniji se vseeno pojavlja nekaj, kar me bega. Če nam je usoda namenila vse te življenjske ugodnosti, naj mi nekdo pove, kaj smo naredili narobe in kje smo skrenili, da smo se v tako čudoviti državi v tako kratkem času tako silno razdelili na dva pola. Mislim seveda na leve in desne. Saj ni več državne prireditve, kjer se ne bi kregalo, obsojalo, žalilo … Še več. Koliko praznikov smo že imeli z dvema proslavama. In potem medsebojna obtoževanja in razlage, kdo ima prav in kdo laže. Čemu vse to? In kar je najhuje – včasih sem imel občutek, da je to le domena politikov, ki to delajo za naš denar, nam v posmeh. In ker se jim izplača. Danes je povsem drugače. Občutek imam, da nas nevtralnih skoraj ni več. Politika je ugotovila, da je to zanjo dobro, in dela po sistemu: ali si z nami ali si proti nam. Ljudje to ponudbo sprejemajo. In če se ukvarjaš z nasprotnikom, ti ne pride na pamet, da bi kontroliral svojega. Kar preberite komentarje ljudi po kakšni objavi političnega prispevka. Kmalu dobite občutek, da nihče nikogar ne mara.
Da se razumemo: politični prispevki so zgolj na prednostnem seznamu za prepir. Uporabno pa je prav vse. Še svež je dogodek z letošnjega podeljevanja Prešernovih nagrad. Ta dogodek je zame svet in hočem, da je brezmadežen. Toda glej ga zlomka. Pojavi se Svetlana, ki bi rada nazaj, kar ji pripada, in začne se vseslovenski plebiscit. Eni so za, drugi proti. A zanimivo, da se nihče ni dvignil, ko so pred meseci ponovno podelili priznanja pomembnim osamosvojiteljem, ki so odlikovanja kmalu po sprejemu vrnili. Ne, tu pa ni bilo nič spornega. S Svetlano nisva ravno na ti, a tu ji moram stopiti v bran. Žal mi je le, da jo je na oder pripeljal Jenull, a vseeno mirno spim. In takih zgodb, ob katere bi se nevtralci lahko spotaknili, imamo obilo. Zato se sprašujem, kakšna bi bila Slovenija, če bi se vsa energija nekonstruktivnih prepirov porabila za dobrobit države. Oh, nikar. Že sedaj nam ni slabo.