Po dolgem času srečam nekdanjo učiteljico iz osnovne šole, ki je pri meni pustila močan vtis in jo zelo spoštujem. Izredno razgledana in načitana gospa je, zato na vprašanje, kako se počutim, ne morem odgovoriti površinsko »v redu«, kot velikokrat odpravimo ljudi, s katerimi se zares ne želimo pogovarjati o določeni temi. Odgovorila sem, da ni enostavno in da niso najboljši časi za medije, sploh časopisne. Potem ko je pokimala in pritrdila mojemu odgovoru, pa me je vprašala: »Pa so bili kdaj dobri časi za medije?« Njeno vprašanje mi ni dalo miru, še velikokrat kasneje sem razmišljala o tem. Zagotovo so pred pojavom interneta imeli tradicionalni mediji primat, ljudje so tako lahko izbirali med tiskom, ki je daleč najstarejši medij, radiem in televizijo. Vsak pojav novejšega medija od tiska je ogrožal obstoj prvega, vsakič se je govorilo tudi o njegovem koncu. Pa je vendarle po več kot 75 letih naš Vestnik še kako živ. So torej bili kdaj dobri časi za medije, se zgodovine spominjamo vedno z nostalgijo? Smo zdaj samo nehali biti naivni in dobrih časov nikoli ni bilo, ampak je vedno bila borba za obstanek, le bojna polja so bila drugačna?
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(S tribune) Norvežani so krivci za navijaško evforijo
Še sporočilo za NZS: Čeprav so Stožice razprodane, še vedno ne dihajo kot Bežigrad ali mariborski Ljudski vrt.
Spremembe so nujne, razvoj mora iti naprej. Če ne želiš skočiti na ta vlak, potem se zelo hitro zna zgoditi, da boš padel iz ekipe. Kapitalizem nam vsekakor ni naredil usluge, pehanje za dobičkom ni le družbeno sprejemljivo, ampak nujno. Kakšno ceno bomo plačali v imenu kapitalizma, ki do obisti seka v vseh panogah, ne le v medijih, ostaja neodgovorjeno vprašanje. »Uničili ste pomen solidarnosti. Uničili ste človečnost. Uničili ste sočutje. Vse ste monetizirali. Vsemu in vsem ste dali denarno vrednost. Vse ste spremenili v merljivo. Še odnose. Uničili ste vse,« je surova resnica, ki jo je v začetku meseca v enem od uvodnikov zapisal odgovorni urednik tednika Mladina, ko je okaral ekonomijo in ekonomiste, ki zadnjih 40 let krojijo oblast.
Kaj bo ostalo od medijev, bo novinarstvo v osnovnem pomenu besede preživelo? Ali pa so geniji tisti, ki so ga že zdavnaj opustili in igrajo zgolj na čustva bralcev, ki jim vedno znova nasedejo. Pri tem ni pomembno, ali je zgodba originalno njihova, kar se zgodi redko, ali prepisana, niti ni pomembno, ali je resnična ali ne, važno je, da se klika. Nad tem se sicer vsi zgražajo, kar pa pomeni tudi, da vsi vedo, kaj je objavljeno, in da tudi oni klikajo. Najbolj žalosten del pa je, ko je prvo vprašanje stranke, ki ji ponudiš oglaševanje na spletnih platformah, kakšen je doseg. Podatek o tem je z nekaj kliki na voljo vsem, tako da nekega tržnega manevrskega prostora za napihovanje številk ni. Za zgražanje je torej prostor v družbi, za pogajalsko mizo pa le za gole številke. Če te številke niso zadovoljive, če excellove tabele niso zelene, je potrebna t. i. reorganizacija, nov načrt dela, kar z drugimi besedami v večini primerov pomeni odpuščanja. Odpušanja so hud udarec, boleča za obe strani, če le ima tisti, ki odpušča, v sebi kanček čustvene inteligence. Vsake toliko se sliši o tem tudi iz medijev, še najbolj tistih, kjer imajo najmočnejše sindikate oziroma jih še sploh imajo – večina komercialnih medijev jih nima.
Dejstvo je, da so standardi poročanja padli. Cena količine se odraža v slabši kakovosti. Če si včasih smel govoriti v eter radijske postaje ali televizije šele po izčrpnih govornih vajah, danes točno veš, kdo je Štajerec, kdo Primorec, kdo Ljubljančan, ko poslušaš prispevke oddaj. Sprašujem se, kolikšen del krivde nosimo novinarji sami. Poročamo o krivicah, ki se dogajajo drugim, o svojih pa molčimo. Ker nas je sram. Leta in leta s(m)o ljudje delali kot »prekarci« za podjetja, ki so kovala milijonske dobičke. Vse inšpekcije si ob tem niso le zatiskale oči, ampak so morale biti kar slepe. Ali bomo kot mediji, novinarji strmoglavili ali so to le težki časi, ki jih bomo prebrodili?
Zakaj bi sicer stikali glave, se prilagajali trgu in uvajali novosti tudi v naši medijski hiši? Vestnik že dolgo ni več »zgolj« časopis, ampak medijska hiša, ki ponuja tudi spletni medij, občinstvo obvešča prek družbenih omrežij, tik pred prvo objavo pa so tudi podkasti in videoprispevki, ki si jih boste lahko ogledali in poslušali na naši spletni strani. Ker sledimo trendom, ker želimo našim bralcem ponuditi vse, kar zmoremo narediti. Za to smo se pripravljeni učiti, delati dodatno, orati ledino. Ponujamo tudi pripravo promocijskih videospotov za podjetja ali spremembo grafične podobe. Trudimo se z organizacijo različnih naročniških akcij in pripravo nagradnih iger. Organiziramo izlete in izbore, vse zato, da ostanete in postanete naši bralci. Tega, da se nismo trudili, nam ne bo mogel nihče očitati. Kaj bo prinesel jutri, ne moremo vedeti. Imamo pa danes, ki ga poskušamo maksimalno izkoristiti.