Besedi (ne)varnost in nasilje sta v zadnjih nekaj tednih postali stalnica vsakdanjih pogovorov. Tudi če si to želimo, jima predvsem zaradi nedavnih dogodkov nedaleč stran od naše domovine ne moremo ubežati. Dejanja, ki so že sama po sebi tragična, postanejo še bolj neverjetna in žalostna, ko prebiramo podrobnosti o krvnikih, ki so te grozote zagrešili. Kar se je torej nekoč zdelo daleč stran, je danes že tako rekoč na našem pragu. Ne nazadnje se po teh dogodkih tudi med slovenskimi učenci pojavlja vse več incidentov, ko ti predvsem z zapisi na družbenih omrežjih povzročajo nemalo skrbi kolektivom šol, vrstnikom in staršem. Morda se zdi komu izpostavljanje tovrstnih neprijetnosti v javnosti in medijih napihovanje brez neke podlage, morda bo kdo ob prebiranju le zamahnil z roko, vendar v luči vsega dogajanja takšnih opozoril ne smemo vzeti za popolnoma nedolžna. Prevečkrat se namreč zgodi, da ljudje spregledamo rdeče zastavice, si zatiskamo oči in se delamo, da kaj takšnega pri nas ni mogoče, pa tudi, da kaj takšnega nismo slišali ali videli, nato pa vse skupaj pometemo pod preprogo, saj je tako lažje. Dokler ne pride do najhujšega, ko je žal že prepozno.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Slovenska hiša v Parizu tudi s prekmurskim pridihom. Puconsko podjetje je dobavitelj uradnemu ponudniku gostinskih storitev
Slovenska hiša je namenjena promociji države v najširšem smislu.
O drugačni vrsti (ne)varnosti, ki sicer z nasiljem ni povezana, smo v zadnjih nekaj mesecih redno poročali tudi v našem mediju. Govorim o socialni varnosti, ki jo posameznikom in njihovim družinam zagotavljajo mesečni prejemki. Ko teh prejemkov ni, družina pa je morda odvisna le od njih, lahko začnemo govoriti o boju za preživetje. Prepričana sem, da kar nekaj, če ne kar večina, šivilj, zaposlenih v tekstilnem podjetju v Gornjih Petrovcih, socialne, predvsem pa finančne varnosti že nekaj časa ne čuti oziroma se s tem ne more poistovetiti. Ko iz meseca v mesec trepetajo, ali bodo dobile plačo za delo, ki so ga opravile, ali ko plače ni oziroma zamuja kar nekaj tednov, si je to težko predstavljati. Ko za nameček zamuja še izplačilo nadomestila za malico in potne stroške, ko niso plačani prispevki za invalidsko in pokojninsko zavarovanje, ko na regres, ki bi kljub insolventnosti podjetja moral biti izplačan do 1. novembra tekočega leta, čakaš več kot pol leta, res ne moreš govoriti o finančni in posredno socialni varnosti.
Si lahko tisti, ki tega niste doživeli oziroma ne doživljate, sploh predstavljate, kako je, ko ne veste, ali boste lahko kupili hrano zase in za svojo družino, ali boste lahko plačali položnice, ki se kar kopičijo, ali boste lahko natočili toliko goriva, da se boste pripeljali na delovno mesto, kamor se zagotovo ob vsem tem ne odpravite z veseljem? Verjetno ne. Tudi jaz si ne. Pa pustimo ob strani vse višje življenjske stroške, zaradi katerih bi lahko dejali, da si kdaj pa kdaj marsikdo težko privošči kakšno luksuzno dobrino. Podražitve namreč čutimo vsi, ne glede na to, kolikšno plačo imamo. Je pa razlika, če je plača vsak mesec na plačilni dan na naših transakcijskih računih ali ne. Kot si ne morem predstavljati zgoraj opisanega položaja, si še težje predstavljam, kako lahko odgovorni v podjetju tako ravnajo s svojimi zaposlenimi in jih postavljajo v takšen položaj ter kaj jim pri tem roji po glavi. Prav tako si ne morem predstavljati, o čem razmišljajo vsi tisti, ki takšno izkoriščanje zaposlenih le od daleč opazujejo in ne ukrepajo, kot bi morali. Tako radi se pohvalimo, kako demokratična in socialna država smo, odpovemo pa že pri osnovnih členih te države, to je pri njenih državljanih.
Morda se mnogi sprašujete, zakaj delavci to tako dolgo prenašajo in ne odidejo. Priznam, tudi meni se še vedno kljub uvidu v situacijo velikokrat zastavi to vprašanje. Pa nekako vedno najdem odgovor, zakaj je tako. Nikakor pa ne najdem odgovora, še manj kakršnega koli opravičila za takšen odnos odgovornih do zaposlenih. Dolgih deset let so se v omenjenem podjetju vrstili inšpekcijski nadzori, pisale in plačevale so se kazni, dlje od tega pa ni šlo. Šele ko je zgodba o finančnih težavah v podjetju in odnosu do delavcev postala odmevna v medijih, so se pristojni zganili. Pa je to res dovolj? Sprašujem se, ali bi vsi vpleteni enako ravnali, če bi se sami znašli v takšnem ali podobnem položaju in bi vsak evro, ki ga imajo, morali trikrat obrniti, preden bi ga dali od sebe.