Šolske počitnice gredo h koncu in jutri se bo vse začelo znova. Prvi september me vedno navdaja po eni strani z upanjem in elanom, po drugi strani pa s strahom. Nenehne spremembe, za katere izvemo v zadnjem hipu, vnašajo negotovost in napetost, saj sem po naravi »ziheraš«, kar pomeni, da želim imeti stvari dorečene in urejene, a v poplavi informacij in pomanjkljivih navodil to ni mogoče.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Na akademiji za inovacije na podeželju sodelovale tudi Goričanke
Skupno je sodelovalo 20 ustvarjalk sprememb na podeželju iz Evropske unije.
Preteklo šolsko leto smo po moji oceni končali uspešno. A vedno je tako, da so nekateri bolj zadovoljni, drugi manj, obstaja pa peščica, ki ji nikoli ni nič prav. To dejstvo skušam nekako sprejeti, a čisto sprijazniti se ne morem. Šola ne more biti narejena po meri posameznika. Upoštevati je treba številne dejavnike, ki jih zunanji opazovalci ne poznajo. Vezani smo na zakone, pravilnike, akte, odvisni smo od volje politikov, financerjev in številk. Ljudje vidijo samo fasado, za zidovi pa se skriva marsikaj.
Šola je danes čisto drugačna, kot je bila v času mojega šolanja, da o izobraževanju svojih staršev sploh ne govorim, ko je zaradi pomanjkanja prostorov in učiteljev imelo pouk več razredov skupaj. Tudi mi smo imeli dvoizmenski pouk. Kosilo v šoli je imelo samo nekaj otrok, po navadi učiteljskih. Drugi smo jih gledali s kar nekim zavidanjem, saj se nam je to zdel velik privilegij. Naši starši niso vedeli, kaj se v šoli učimo. Doma se nihče ni učil z mano, ob obilici dela niti ni bilo časa, a sem kljub temu vedno bila odlična učenka. V šoli nismo imeli napovedanih ocenjevanj, pisnih preverjanj, ni bilo statusov in odločb o posebnih potrebah. Vedno smo morali biti pripravljeni, nenapovedano smo pisali kratke teste. Učili smo se na treh lokacijah. V likovni učilnici ni bilo vodovoda. Učenci smo vodo za pranje čopičev natočili iz zunanje pipe v lavorje in jih prek ceste nesli v učilnico. Šport, takrat še telesno vzgojo, smo imeli v vaški dvorani. Imeli smo slabe razmere, a smo kljub temu dosegali dobre rezultate. Družili in igrali smo se tudi v prostem času. Ni bilo telefonov, na poti iz šole smo se pogovarjali med sabo. Ko je bil kdo bolan, smo mu odnesli zvezke za prepisovanje ali celo torbo. Pomagali smo šibkejšim učencem, jim med ustnim ocenjevanjem prišepetavali, prepisovali smo domače naloge in si posojali »švinglice«. Včasih smo se na smrt sprli, fantje so se tudi stepli, a smo čez pet minut bili spet prijatelji. Mame se niso vmešavale v razreševanje naših sporov, prevladovalo je mnenje, da imajo otroci sodnika za plotom. Učilnice so bile skromno opremljene, oprema stara, klopi počečkane, ni bilo sodobne tehnologije. Kdor ni ubogal, je dobil okrog ušes ali s palico po zadnji plati, a tega doma ni upal povedati, saj bi jih dobil še enkrat. Za kazen je včasih kdo stal v kotu, pa mu to ni pustilo nobenih psihičnih posledic. Starši niso dvomili o tem, ali ima učitelj prav ali ne, njegov prav je bil neizpodbitno dejstvo. Pa smo kljub temu vsi nekako shajali in odrasli v normalne ljudi. O zanimivih dogodivščinah iz šolskih dni pripovedujemo svojim otrokom, ki se jim to zdi kot znanstvena fantastika.
Zdaj poslušam starše, kako govorijo o učenju v dvojini ali množini, saj se ponekod uči cela družina. Starši otrokom delajo izpiske, skrbno načrtujejo vsako oceno. Če bi bilo mogoče, bi še odgovarjali namesto njih. Vse se vrti samo okrog ocen. Nekateri učenci jokajo in ne upajo domov, če ne dobijo pet. Ko učitelj začne nekaj razlagati, je prvo vprašanje, ali bo to za oceno. Če ne, potem tega ni treba znati in se jim ne zdi vredno zapomniti. Pri redkih učencih sta še prisotni radovednost in vedoželjnost, redki dojemajo znanje kot vrednoto, fokus je samo na ocenah. Vse se jim zdi brezzvezno, dolgočasno. Na hitro naučeni podatki držijo kakšen teden, potem izpuhtijo. Starši secirajo vsako oceno, hočejo imeti natančno obrazložitev, kaj je njihov otrok pri ustnem ocenjevanju znal in česa ne, zahtevajo utemeljitev, saj je doma vendar znal vse na pamet. Težko jim je dopovedati, da je ravno to največja napaka. Če učenec snov deklamira kot pesmico, vsebine pa ne razume, je to »znanje« neuporabno. Sodelovalno učenje postaja vedno večji problem, saj vsak gleda le nase. Ko je kdo bolan, mu sošolci nočejo posoditi zapiskov, ni prišepetavanja, komaj čakajo, da lahko zatožijo drug drugega. Ko pride do konfliktov, jih namesto otrok razrešujejo mame. Čeprav stanujejo v bližini, jih starši z avtom pripeljejo do vhodnih vrat, da se na poti v šolo ne bi preveč utrudili. Spremljajo vsak njihov korak. Doma vse naredijo namesto njih, kupujejo jim najnovejše telefone in mislijo, da so s tem naredili vse. Ne dajo jim tistega, kar bi v času odraščanja najbolj potrebovali – svojo bližino in čas. Na koncu pa so za njihove težave itak vedno krivi drugi, najbolj priročna je šola.
Rezultat tega stanja so napeti in naperjeni starši, nesrečni in brezvoljni otroci brez ciljev v življenju, po drugi strani pa izgoreli učitelji, ki polovico časa porabijo za pojasnjevanje in obrambo pred izsiljevanjem staršev. Seveda ne vseh. Na srečo še obstajajo normalni starši in normalni otroci. Upam, da se bo v prihodnosti tehtnica vendarle prevesila na njihovo stran.