Moja sestra je bila nekdaj prava oboževalka božiča in vsega, kar je povezano z njim, v naši družini zaseda tudi prvo mesto, kar se tiče izvirnih idej za darila, in v tem je verjetno ne bo nihče od nas nikoli prekosil. Zadnjih nekaj let pa vsak december znova pravi, da prazniki niso več to, kar so bili. In žal se moram z njo strinjati. Seveda je res, da je to občutenje povezano tudi s tem, da pač nisva več otroka, ker vse stvari so bile lepše takrat, ko smo bili majhni. Pa vendar si lahko tudi odrasli naredimo december prav prijeten, če se denimo pravočasno organiziramo in kupimo darila že v začetku meseca.
Ko sem bila mlajša, smo praznike preživljali doma, sprejemali smo obiske bližnjih in jih tudi sami obiskovali. Božično drevo se je postavljalo praviloma na očetov rojstni dan 22. decembra, k polnočnici sem šla z mamo in staro mamo in zmeraj, ko se spomnim tistega kora v cerkvi v Kuzmi, mi v glavi odzvanja pesem Poslušajte vsi ljudje. Ob odhodu domov smo kupile betlehemsko luč, mama jo je čez noč postavila v pomivalno korito, da ne bi kaj zagorelo, zjutraj pa smo ob kakavu in pekovskih izdelkih odvijali darila. Ne spomnim se, da bi hodili na razne božične sejme, takšne in drugačne prireditve za otroke, ker jih najbrž tudi ni bilo toliko, kot jih je danes, ko ne mine dan v decembru, da ne bi kak Božiček prišel na to in ono prireditev. Današnji otroci vidijo v decembru toliko različnih Božičkov, da je pravi čudež, da kateri od njih sploh še verjame vanj, če sem malo pikra.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Triglav zapira nekatere poslovalnice na podeželju. Občina Moravske Toplice protestira
Čeprav v zavarovalniški družbi odgovarjajo, da z zapiranjem fizičnih poslovalnic v Pomurju izvajajo zgolj prilagoditve, je v zraku že znana agenda celovite racionalizacije na račun centralizacije.
Že kar nekaj let so priljubljeni tudi božični sejmi, ki v prestolnicah in drugih večjih krajih po Evropi in pri nas stojijo skoraj ves advent, v Berlinu pa so menda letos že po prazniku vseh svetih postavili prve stojnice. Sama imam neizmerno rada te sejme, saj prinašajo neko radost, prijetno razpoloženje, zelo rada kupim kakšno stvar pri lokalnih ustvarjalcih, ki se vsak po svoje trudijo, da bi s tistim, kar ustvarjajo z dušo, lahko vsaj nekaj malega zaslužili. Vsakič mi je za katerega od njih tudi malo žal, ko njegova stojnica sameva.
Letos sva se na eno od adventnih sobot s fantom podala na božični sejem v Gradec v Avstriji. Od mladih nog, kar sem morda v svojih kolumnah že kdaj omenila, obiskujem to mesto, tukaj sem pri teti na počitnicah preživela številne dni, tudi v predbožičnem času sem že kdaj bila tam. Mesto je zmeraj čudovito okrašeno, ob sobotah v adventnem času je prevoz z javnim prometom na območju Gradca brezplačen, kar je še dodatna prednost. No, so pa tudi pomanjkljivosti … Tako je bil najin letošnji obisk Gradca že na začetku pospremljen z nepopisno gnečo na tramvajih, ampak to se še da preživeti. Potem pa sva izstopila na postaji pred osrednjim trgom mesta in se do tja sprehodila.
Pravzaprav sva se bolj gnetla in izogibala ljudi, ki jih je bilo na obeh straneh ceste ogromno, tako da je bilo treba vmes stopiti s pločnika na cesto, pri tem pa seveda paziti na vse tramvaje, da te ne povozijo. V tej množici sploh ni bilo mogoče opaziti uličnih umetnikov in drugih, ki so prosili za kakšen krajcar, na trgu, kjer je bil glavni sejem, pa je bila situacija še hujša. Sama imam vrvež rada, ampak tokrat ga je bilo tudi zame preveč. Po popiti skodelici kuhanega vina sva se odločila, da greva iz gneče raje v stranske ulice in na Schlossberg, ki se dviga nad mestom. Brez uspeha, saj je bila tudi vrsta za vzpenjačo nepregledno dolga. Po nekaj kroženja sem in tja po mestu sva se po slabih dveh urah odločila, da greva domov. Vse, kar je pretirano, pač izgubi svoj čar.
Ob tem sva se po poti pogovarjala, kako čudni smo postali ljudje. Rinemo na sejme, ker se to v decembru pač spodobi, večina zato, da posname nekaj fotografij, videoposnetkov, ki jih je seveda treba deliti na družbenih omrežjih. Že ves december spremljam nekatere, ki očitno ne izpustijo prav nobenega dogodka, potujejo blizu in daleč, z njihovih fotografij vejeta sreča in zadovoljstvo. Pa so res srečni in zadovoljni ali je vse to samo farsa za všečke na facebooku, se ob tem sprašujem. Težko si predstavljam, da je nekdo neizmerno zadovoljen, ko ne more v miru popiti niti enega »kuhančka«, ne da bi ga vmes trikrat polil.
Zato me vsako leto bolj osrečujejo druge stvari. Paket, ki ga podarim neznani starejši gospe. Vsakoletni znesek, ki ga zberejo medijski kolegi v Ljubljani za družine v stiski. Pa starejši gospod, ki vsako leto v tem času pred Blagovnico prodaja lične šopke bele omele, zelenja in še česa, kar nabirata skupaj z ženo. Vedno mu pustim kak evro več. Zakaj? Preprosto zato, ker cenim trud ljudi, ki si bodo s tem malim šopkom prislužili kak krajcar k borni pokojnini. In ki še niso pozabili na starodavni običaj poljuba pod omelo. Svet potrebuje več takih ljudi.