Raziskave kažejo, da je ločitev ena najtežjih bolečin, takoj za smrtnimi izgubami družinskih članov. Ljudje, ki se ne morejo ločiti na miren način oz. spustiti svojega bivšega partnerja iz svojega življenja, očitno potrebujejo ta sovražen odnos, ki je v bistvu še globlji od ljubezni. V tem primeru govorimo o zasvojitvi z odnosom, ki se kaže skozi borbo partnerjev drug proti drugemu ali enostransko borbo, ko se eden bori proti drugemu. V pristnem odnosu ljubezni nisi vsak dan preokupiran s partnerjem, zato mu daješ svobodo. Ljudje v teh odnosih pa si vedno znova dokazujejo, kdo je česa kriv, in se vedno znova prizadenejo. Posledic, ki jih povzročajo, nočejo videti, ker bi se potem morali srečevati s praznino, ki nastane, ko spustimo bivšega partnerja iz svojega življenja.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(V premislek) Pomembno je, kako živimo zdaj - ker za jutri nihče ne jamči
Kako je pravično, da nas trenutek slabosti, morda niti ne naš, stane vsega?
V odnosih sovraštva nikakor nisi sam in nisi prazen, ampak je tam še vedno neki ideal ali sovraštvo do bivšega partnerja. Nekateri hočejo bivšega partnerja nazaj ali pa mu želijo dokazati, kakšen ničvrednež je, saj s tem sebe ohranjajo kot dobrega. Pri tem se lahko pojavi sindrom Prešerna, ko opevaš in idealiziraš nekaj, česar ni. Ideala, ki si ga v resnici v svojem življenju ne želiš, ga ne maraš, ga pa skušaš uničiti, da vidi in začuti trpljenje. V resnici v bivšega zakonca projiciraš svoje trpljenje in mu želiš dokazati, da je življenje brez tebe boleče.
Strokovnjaki, ki delajo z otroki, poročajo, da je v današnjem obdobju čedalje več otrok, ki so deležni ločitev. Otrokovo doživljanje je pri tem velikokrat porinjeno na stran, zato imajo ti občutek, da se zanje sploh nihče ne zmeni. Čustvena zloraba je že to, če otroku daješ občutek, da si boljši starš, in mu daješ vedeti, kaj vse si storil zanj več kot drugi starš ter celo od njega kot otroka pričakuješ potrditev in zahvalo. Vprašanje je, zakaj to potrebuješ. Otrok ne želi staršev, ki bi tekmovali med sabo. Noče tega, da je on na sredini in jih ocenjuje, kdo je boljši, otrok ima rad oba. Za otroka sta oba starša sveta in vedno ju želi na piedestalu, zato da ju lahko občuduje in se od njiju uči. Za otroka ni večjega vzornika, kot sta starša. Pomembno je, da se oba starša tega zavedata in da se ti dve otrokovi ikoni ne uničujeta med seboj, saj je otrok potem povsem izgubljen in nima varnosti. Otrok starša idealizira. Lahko je enkrat samkrat otrok igral nogomet s svojim očetom, govori pa o tem, kot da vsak dan igrata na najlepšem in največjem stadionu na svetu, saj je zanj ta dogodek tako pomemben.
Za otroka so vse institucionalne procedure stresne in neugodne, še posebej, če gre za uradne zadeve na institucijah, kjer so ljudje, ki jih otrokovo doživljanje ne zanima. Otrok lahko v teh procesih podoživi svojo travmatično izkušnjo, ki se tako lahko še globlje vtisne v njegovo že ranjeno strukturo doživljanja. To je še posebej izrazito pri spolnih zlorabah, kjer lahko otroci na sodišču podoživijo to izkušnjo, ki je enako močna in zlorabljajoča kot samo dejanje. Pomembno je, v kakšnem okolju otrok daje izjavo in kdo je strokovna oseba, ki to izjavo ali pričanje izvaja. Skrajno neodgovorno od odraslih in sistema je, da dajejo otroku odgovornost odločanja o postopkih, o katerih bi morali odločati odrasli. Na terapiji otroci, deležni ločitev, velikokrat pripovedujejo, kako grozna je za njih odločitev, pri katerem staršu bodo živeli. Znajdejo se v skrajni stiski in krivdi, saj imajo radi oba starša in ne želijo živeti samo z enim. Imajo občutek, da s tem enega starša izdajo, bojijo se, ali bodo sedaj koga prizadeli in ga tako za vedno izgubili. Ali ni ljubezen tudi to, da nekoga iz svojega življenja izpustiš in mu dovoliš svojo pot?
