Vse to se je v zadnjih dneh in tednih ponovno dokazalo. Slovenski odbojkarji so navduševali v ligi narodov, fascinanten je podatek, da bo Slovenija najmanjša država v zgodovini olimpijskih iger v dvoranski odbojki. Še pred njimi so se v Pariz uvrstili rokometaši in rokometašice, pa številni športniki v posamičnih panogah in pričakuje se, da bo letošnja odprava ena največjih.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Alzheimerjeva bolezen: Za skrb za dobro zdravje možganov ni nikoli prezgodaj in tudi ne prepozno
September je svetovni mesec Alzheimerjeve bolezni, ki letos poteka pod sloganom Čas za ukrepanje proti demenci, čas za ukrepanje proti Alzheimerjevi bolezni.
Vrnimo se k najbolj sveži stvari. Evropskemu prvenstvu v nogometu. Slovenija se je nanj uvrstila po 24 letih in požela številne simpatije. Kot že vsi veste, so se po treh remijih v skupinskem delu uvrstili v osmino finala. V poznem ponedeljkovem večeru so na dvoboju z nekdanjo evropsko prvakinjo Portugalsko izpadli šele po enajstmetrovkah. Prikazali so veliko srce, spravili v jok zvezdnika Christiana Ronalda, na koncu pa je žal malo zmanjkalo za še večjo senzacijo. Pa to niti ni pomembno, ker je večina ljudi po koncu tekme hitela pisati, kako ponosni so, kakšna predstava je to bila in kakšna srčnost.
In prav srce je tisto, ki v športu šteje. To bi moral nekdo dopovedati tudi srbskemu predsedniku Aleksandru Vučiću. Po izpadu Srbije s prvenstva po skupinskem delu si je privoščil preveč nesramno in podcenjujočo izjavo. Dejal je, da je Srbija veliko vložila v šport, da si državljani zaslužijo boljše rezultate, pa da ni problem izgubiti z Anglijo, Španijo, Nemčijo, komer koli, težava je, ko ni uspeha proti Sloveniji. Saj da je slovensko moštvo trikrat manj vredno od srbskega, potem pa Srbom zabije igralec, ki v celjskem prvoligašu na mesec po njegovem zasluži pet tisočakov. Mislil je seveda Žana Karničnika, ki je bil eden od treh reprezentantov iz slovenske prve lige v izbrani vrsti.
Ta izjava je res za aplavz, gospod predsednik. Kaj vam koristijo igralci, ki zaslužijo v svojih klubih veliko več kot Slovenci, če ne delujejo kot tim? Če eden glavnih zvezdnikov javno pove, da je nezadovoljen, ker ga selektor ni dal v začetno postavo, glede na to, da se je oklical za najboljšega in najbolj pripravljenega. Ne bi škodilo malo ponižnosti, kajne? Ob Vučićevi izjavi sem se spomnila, da sem pred začetkom prvenstva zasledila video enega od balkanskih medijev, v katerem so mimoidoče spraševali, kako se bodo države z območja nekdanje Jugoslavije odrezale na prvenstvu. Večinoma so se strinjali, da ima Srbija dobre posameznike, a da jim manjka pravi karakter, da se vse preveč vrti okoli denarja in podobno. Ko so se Srbi prepirali, kdo ima prav, ali igralec Tadić ali selektor Piksi, kdo bi moral igrati in kdo ne, se je povezanost slovenske reprezentance in navijačev le še krepila. In prepričana sem tudi, da Vučić naslednjič ne bo mogel zaničevalno govoriti o petih tisočakih, ker so si slovenski nogometaši z borbeno igro našli kar nekaj potencialnih novih delodajalcev.
Prvenstva pogosto postrežejo s presenečenji in tokrat je bilo to obarvano slovensko. Malokdo je pričakoval takšne predstave slovenskih igralcev in po dolgih letih je bila Slovenija uspešna tudi na nogometnem tekmovanju. Boljšo energijo in igro so prepoznali tudi navijači, ki so ob vsaki tekmi množično romali v Nemčijo. Čeprav so bili na stadionih v manjšini, se jih je slišalo. In to zelo. V nekdanji skupni domovini pojejo hvalospeve Slovencem in selektorju Keku, na spletni strani hrvaškega dnevnika Slobodna Dalmacija so celo zapisali, da je bila uvrstitev Slovenije na prvenstvo uspeh na ravni osmega svetovnega čudesa. V nasprotju s srbsko nadutostjo pa so Slovenci marljivi, predani in disciplinirani, so še dodali. Simpatije in ekipnega duha nam vnovič priznavajo vsi. Še enkrat pa se je pokazalo, da šport povezuje in združuje. Naj bo tako še mnogokrat.