Šolsko leto je pri koncu. Naslednji teden se bodo začele težko pričakovane počitnice. Za devetošolce se je izteklo že dober teden prej, zato bodo njihove počitnice nekoliko daljše, jesen pa jim bo postregla z novimi doživetji, novim okoljem in novimi prijatelji. Sprememba ni enostavna, za mnoge pomeni velik stres, sploh za tiste, ki se iz majhnih krajev in podeželskih šol podajajo v velika mesta in velike šole, kjer je vse novo in neznano.
Med vrstniki, ki pridejo v srednjo šolo, so ogromne razlike, tako v obnašanju kot v znanju, čeprav so učni načrti na vseh šolah že dvajset let enaki. Nekateri učitelji se jih strogo držijo in zahtevajo vsako podrobnost, spet drugi se zadovoljijo samo z osnovnimi podatki. Pri drugih imajo učenci visoke ocene, za katerimi pa ni nobene vrednosti. Običajno staršem in učencem to ustreza, saj v učenje ni treba vložiti veliko truda. Ko otroci pridejo v srednjo šolo, kjer je potrebno predznanje, starši valijo krivdo na učitelja, ki jih ni ničesar naučil. Prej jih to ni motilo, glavno, da so bile visoke ocene. Nikoli niso vprašali, kaj se je otrok v šoli naučil, temveč kakšno oceno je dobil. Pritoževali so se nad učitelji, pri katerih učenci niso imeli samo odličnih in prav dobrih ocen. Teh učiteljev se običajno prime slab sloves, veljajo kot pikolovski, čeprav v veliki večini primerov zahtevajo zgolj ustrezno znanje. Tudi sama učim in vem, da večno popuščanje ne pelje nikamor. Učenci so veliko sposobni, ampak če od njih zahtevamo malo, bodo malo znali. Najlažje je biti »prijazen« učitelj, vsi imajo dobre ocene, nimaš težav s starši, si priljubljen in všečen, a posledice so vidne kasneje. Če ni trdne osnove, hiša stoji na trhlih temeljih.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Pomurska občina že drugič v brezplačni najem dobila prikazovalnik hitrosti
Občina Razkrižje je bila uspešna pri pridobitvi šestmesečnega brezplačnega najema prikazovalnikov hitrosti.
Nekateri starši ne morejo sprejeti dejstva, da njihov otrok ni genij. Otroci so različno sposobni, eni so boljši na matematičnem, drugi na družboslovnem, naravoslovnem, umetniškem, športnem, ustvarjalnem področju. Zelo redki so nadpovprečni na vseh področjih. A nekateri starši pričakujejo točno to. V preteklosti je bilo nekaj normalnega, da so bile ocene v razredu razporejene od ena do pet, danes pa nekateri starši dobesedno zahtevajo, da ima njihov otrok same petice, ne glede na njegove sposobnosti. Pritiski, ki jih šole in učitelji doživljamo ob koncu šolskega leta, so vsako leto hujši. Zato imamo vedno več otrok s psihičnimi težavami in do konca izčrpanih učiteljev.
Na drugi strani pa imamo starše, ki učenje in vzgojo popolnoma preložijo na šolo v smislu, učitelji so plačani za to, da otroke naučijo vsega, kar je potrebno. Otroci so doma prepuščeni sami sebi, nihče si ne vzame časa zanje z izgovorom, da svojih otrok ne bodo priganjali k učenju, saj bi jih s tem prikrajšali za otroštvo. Izgovarjajo se na preobširne učne načrte, slab šolski sistem, prezahtevne učitelje, pomanjkanje časa. Strinjam se, da učni načrti morajo biti deležni prenove, a običajno je to le priročen izgovor za lasten neuspeh in ležernost. Dvajset generacij je zmoglo, zdaj je naenkrat vse nemogoče. Nekateri otroci obiskujejo glasbeno šolo, verouk, športne in druge dejavnosti, pa imajo še vedno dovolj časa za učenje in igro s prijatelji. Ga pač ne zabijejo na telefonih.
Nedavno smo bili priča grozljivim dogodkom v Srbiji in zaskrbelo nas je, ali je kaj takega možno tudi pri nas. Imamo srečo, da orožje ni tako zlahka dosegljivo, sicer pa nismo daleč od tega. Na šolah smo vsakodnevno deležni sovražnega govora. Na to opozarjamo različne institucije in prosimo za pomoč, a se nič ne premakne. Nekateri se celo posmehujejo, češ da se brez potrebe vznemirjamo. Institucionalno kolesje je togo in počasno. Center za socialno delo se mora natančno držati dolgih predpisanih postopkov, policija urgira šele takrat, ko se kaj zgodi. Naša opozorila vsi poslušajo, a jih nihče ne sliši. Ko pride do škodljivih posledic, pa ni nihče kriv, vsi s prstom kažejo drug na drugega.
Ko učitelji začnemo govoriti o vzrokih za trenutno stanje, nas po družbenih omrežjih napadejo pametni starši, ki vse vedo bolje od nas, čeprav bi po dveh urah ušli iz učilnice. Skoraj v vsakem razredu so posamezniki, ki ves čas motijo pedagoški proces, vedno več je otrok z različnimi motnjami, a pogosto se za tem skriva le nevzgojenost. Rada imam živahne otroke, a živahen otrok ve, kje so meje, nevzgojen otrok pa je brez vseh omejitev. Logično je, da otrok ni sposoben poslušati pravljice, če mu je starši doma nikoli niso prebrali. Ne more na primeren način izražati čustev, če doma nikoli ni čutil prave ljubezni. Ne zna se obnašati, če mu tega doma ni nihče pokazal. Niso krivi otroci, krivi so starši. Zato sem hvaležna vsem staršem, ki si vzamejo čas za svoje otroke, jim izkazujejo brezpogojno ljubezen, postavljajo meje, jih spodbujajo k učenju in delu, a se hkrati zavedajo, da je znanje edino, kar šteje, ocene so zgolj številke in nikakor ne morejo biti merilo za človeka.
Staršem in učencem želim, da bi počitniške dni pametno izkoristili in lepo preživeli. Ne na elektronskih napravah, temveč s tistimi, ki jih imajo radi.