Ko se je pred kratkim grizel skozi Solzice in še pred tem skozi Ronjo, razbojniško hči in ko sem v učbeniku za zgodovino videla dobronamerno citiran odlomek slovenskega prevoda Herodota, me je prešinilo. Od takrat z najmlajšim skupaj preučiva kakšno besedo. No, kaj pa pomeni »navkreber«? Kaj pa bi lahko bilo »bisaga«? Kaj pa misliš, da pomeni, da je do nekam »vodila ozka gaz«? In kaj misli tale junak, ko vzklikne »gorje tebi«? Sin potem skuša vrniti žogico in vzajemno ugibava pomene izrazov: na vsak moj zagonetni »kvišku« mi postreže tiste skovanke iz svoje medvrstniške govorice, za katere domneva, da jih jaz ne razumem. Običajno so to kratice, ki so se kot »LOL« in »BFF« že pred desetletji usidrale v vsakdanji besednjak, pa kakšni izrazi, ki jih polnijo s povsem drugačnim pomenom, ko si jih tipkajo v obliki kratkih sporočil, ščebetanju v jeziku nove dobe. In potem se mi stoži po bisagah in gazeh in se s prekmurskim pesnikom Olajem zamislim,» kako gredo leta navkreber«.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Almin Kurtović: Nadaljevati želimo pozitiven niz
Kaj od današnje tekme z Mariborom pričakuje Murin trener Oskar Drobne, smo že poročali, tokrat predstavljamo še mnenje Almina Kurtovića.
Ob svetovnem dnevu maternih jezikov prebiram, da je več kot polovica od približno 6900 jezikov na svetu ogroženih in vsakih štirinajst dni eden od jezikov izgine, ko premine še zadnji od tistih nekaj ljudi, ki so ga govorili. Ne slovenščina in ne prekmurščina po teh merilih sicer ne spadata med ogrožene, toda vsi, ki se z njima sporazumevamo in skušamo v teh jezikih upovedati žitje in bitje tega sveta, smo včasih v precepu. Jezik je odraz družbe in časa in dogajanje ter spreminjanje sveta hočemo upovedovati v maternem jeziku. Toda včasih se zdi, da tehnologija podivjano galopira in naš pretanjeni jezik dvojine, sklanjatev in spregatev ne dohaja vsega tistega, kamor hiti svet. Čutimo, da ga moramo polniti z novimi izrazi, a smo v dilemi, iz katerih virov zajemati. In medtem ko stari izrazi počasi odmirajo, nas skrbi, kakšni so ti novi izrazi, ki pritekajo v jezik. Čeprav se nam morda zdijo tujerodni in čudni, prav novi izrazi, ki jih brez pretiranega razmisleka vpeljuje kar sama nuja rabe, poskrbijo, da je jezik živ in še zmeraj uporaben.
Se spomnite, koliko različnih orodij je včasih viselo izpod tramov ali bilo shranjenih na nekdanjih »gumnih«? Vsako dleto je imelo svoje ime, tako kot svoj namen. Trava vsake košnje je bila drugače poimenovana: zgodnje seno, poletna otava in jesenska unuka. Vsak del polja je imel ime, in dokler so se ta imena uporabljala, je na osredkih, ki so nezorani deli sredi ogona, še rasla preslica. In ogon je del njive med dvema razoroma, razor pa je po SSKJ »pri oranju nastali jarek, ko se ena brazda odreže na levo, druga pa na desno«, in plugi so se obračali na vratnicah, ki se jim pravi sicer tudi ozare. Gumna so marsikje podrli in medtem smo pozabili tudi na »locne«, ki so visele na tramu, vratnice in osredke so v veliki večini že poteptali veliki in neokretni traktorji, ki nimajo posluha za njivske odtenke. In počasi so se poteptale tudi besede za njih.
Namesto njih so vzniknile nove, ki opisujejo reči in orodja našega vsakdana. In tako se v jezik pritihotapijo nove besede, pogosto prav nemarno in neposredno iz angleščine, te lingue france sodobnega sporazumevanja. Malo se zgražamo, malo se pa tudi sami opiramo na to berglo in si prav počasi te izraze prisvajamo. Včasih se kakšna beseda skuje tudi povsem na novo. Skoraj zmeraj tak prišlek sprva požanje zgražanje in črtanje vestnih učiteljev v spisih in lektorjev v knjigah, potem pa nekega lepega dne potiho smukne skozi priprta vrata kakšne nepozorne urednice, medtem ko ga naokoli že vrabci čivkajo. Najprej se na videz naključno, skoraj po pomoti in sramežljivo nekajkrat pojavi v korpusu pisane slovenščine, potem se morda omeni v jezikovni svetovalnici, se še malo potuhne v tisku in toliko bolj živahno razbohoti na uličnih in spletnih klepetih. In potem, ko vstopi v najstništvo po dobrem desetletju, si izbori svoj prostor med pisanimi vrsticami. Taka nova beseda se tudi sama malo ukloni, zataji svoje poreklo, pusti se sklanjati in spregati in vpeti v pravila. Ja, guglanje, o takšnih, kot si ti, govorim.
S svojim jezikom upovedujemo svet. Ko nekaj poimenujemo, s tem poimenovanjem to stvar prikličemo v bivanje, umestimo v red sveta in v strukturo svojih mislih, se o tem pogovarjamo. Več ko premorejo odtenkov naši izrazi, toliko občutljiveje motrimo svet, toliko bolj natančno znamo svet opisati. Ni vseeno, s koliko izrazi znamo povzeti svoje občutke, s koliko različnimi besedami orišemo značaj. Tako kot svet ni črno-bel, tako odtenke življenju podeljujejo besede jezika. Tisto, česar ne poimenujemo, tistega za nas ni. Zato pa pravijo, da potrebujemo besedni zaklad. Res je besednjak ključ do odkrivanja zakladov sveta.
Materna govorica predstavlja prvo strukturo, prek katere se oblikujemo, je naša prva »kopel« sveta, v kateri nas oblije simbolni red sveta. Ko v jezik vstopimo iz kraljestva tihe nedolžnosti, to storimo s prvimi besedami maternega jezika, ki nas obdaja, ko šele pričenjamo zaznavati, zato v materinščini ne nosijo pomena samo posamične besede kot v tistih jezikih, ki se jih naučimo pozneje, ampak slišimo tudi vse tisto, kar nam šepeta med premolki. Materna govorica nam govori tudi, ko v njej molčimo – morda znamo govoriti različne jezike, toda ko molčimo, molčimo zmeraj v maternem.