Pred dnevi sem se zaradi želje po pripravi prispevka o obnovi cerkva v bližnjih župnijah lotila poizvedovanja pri krovni organizaciji, pod katero vse pomurske župnije spadajo. Odgovora pristojnih do sedaj še nisem dobila, sem pa zato prejela klic župnika ene od župnij, ki so za finančno pomoč pri obnovi cerkve in nabavi nove opreme za cerkev zaprosile tudi občino, v kateri imajo sedež. Za klic, ki sem ga prejela, ne morem reči, da je bil agresiven, vsekakor pa je bil omalovažujoč in poniževalen. Klicatelj mi je želel kratko malo prepovedati poizvedovanje in pripravljanje prispevka o že omenjeni temi, nato pa me brez kančka premisleka in verjetno tudi slabe vesti razglasil za noro in dodal, da si bom v primeru objave prispevka naredila le sramoto. Ob mojem vprašanju zakaj, sem dobila le odgovor, da zaradi neznanja in pošiljanja vprašanj pristojnim, saj da je ustaljena praksa, da župnije pomagajo škofiji in ne obratno. Pogovor, v katerem sem poslušala tudi o tem, da se bo zaradi mojega pisanja škodoželjnost tistih, ki Cerkve ne cenijo, le še povečala ter da je v taistih osebah hudičevo seme, ki jim naroča, naj Cerkev z različnimi komentarji le še bolj blatijo, se je končal dokaj kulturno. Z besedami, da Cerkev želi delati le v dobro ljudi, v zameno za to pa je večkrat blatena. Če povem z besedami sogovornika: »Tako je, če mečeš bisere pred svinje.« Vseeno je po pogovoru ostal grenak priokus in z moje strani še večja želja po tem, da končno napišem to, kar me že dalj časa žuli.
Nikakor ni namen mojega pisanja vplivanje na ljudi in njihovo mnenje o Cerkvi, veri, obiskovanju svetih maš oziroma bogoslužij, saj so to povsem osebne odločitve vsakega posameznika. Tudi sama sem namreč vrsto let hodila v cerkev in opravila vse zakramente, ki sem jih do konca osnovnošolskega izobraževanja pač morala. Morala, ker sta mi starša doma vedno govorila, da sta tudi onadva morala vse te zakramente opraviti in da jih zato morava tudi medve s sestro. Tega, kar smo našli, ne spreminjajmo, ali kako že?
Skozi leta odraščanja in razmišljanja s svojo glavo se je moj pogled na Cerkev kot na institucijo ter na vero začel spreminjati. Slepo verjeti vsemu in »ubogati« vse, kar v cerkvi slišimo, že zdavnaj ni več nekaj, kar bi določalo moj način življenja. Vem, da bo kdo ob prebiranju mojega razmišljanja zmajeval z glavo in me, tako kot je v najinem telefonskem pogovoru večkrat povedal moj sogovornik, obtožil, da je v meni hudičevo seme. A vedno bolj zagovarjam, da so tisti, ki so vsako nedeljo v cerkvi kot najbolj pobožni verniki, ki bi za cerkev velikokrat dali vse imetje, v »resničnem« življenju večji grešniki od nas, ki smo se od tega zavestno odmaknili. Velikokrat se namreč fasada teh ljudi, ki jo kažejo pred svetom, močno razlikuje od podobe, ki pride na plan za štirimi zidovi domače hiše. Nikakor ne mečem vseh v isti koš, da ne bo pomote. Vseeno pa zaradi svojega drugačnega razmišljanja ne dovolim nikomur, da me označuje za noro ali da mi zaradi tega govori, da sem bogokletna. Še najmanj ljudem, ki zaradi narave svojega poklica mislijo, da lahko sodijo vsem in vsakomur, saj da so božji odposlanci. Prav tako sami, ponovno zaradi narave svojega poklica, veliko vsakdanjih življenjskih stvari ne bodo izkusili, da bi lahko o njih sodili. Ali je bolje, če povem, da jih ne bi smeli izkusiti? Kar je prepovedano, je pač najslajše.
Naj se ob koncu svojega razmišljanja še enkrat vrnem k telefonskemu pogovoru. Ta je spet potrdil moje prepričanje, da ni vse zlato, kar se sveti, in da so velike besede, ki so velikokrat izrečene le z namenom vplivanja na mišljenje drugih, v večini primerov le puhlice. Zato raje ostajam črna ovca, ki v čredi ovac ne sledi svojemu pastirju. Vedno več nas je.