(KOLUMNA) To, da sta moja mrtva, sploh ni tako slabo

Starost ni ena sama sreča, a ker ne sodim ravno med navdušene pesimiste, mi je misel nanjo postala sčasoma domača. Spoštujem jo, ker spoštujem ljudi, ki so stari in imajo sončni optimizem za še edino nalogo v svojem življenju, to je, da preživijo starost. Negujem tudi spomin na najbližje, ki jih več ni in so pomembno vplivali na to, kakšen človek sem in kako dojemam svoje življenjske naloge. Vem, da v tem nisem edina, da je spomin na starše, stare starše in sorodnike, ki jih več ni, za mnoge navdih za življenjske cilje, uspehi pa najčistejše posvetilo odnosu, ki je bil, in njegovemu duhu, ki je ostal. Mislila sem, da me v tej drži nič več ne more premakniti, a se je zgodilo nekaj, kar me je za trenutek ujelo nepripravljeno. Skalilo mir zaradi poteptanih meni svetih etičnih norm, razpolovilo morda idealno videnje sorodstvenih, medgeneracijskih, socialnih odnosov.

Mlajša od dveh žensk, ki sta pri sosednji mizi pili kavo, je pripovedovala nekako tako. »Meni sta starša umrla, oče, ko sem bila stara sedemnajst let, in mama, ko sem jih imela petindvajset. Saj je okej to, da imaš starše in da poskrbijo za to in ono, dokler lahko, ampak ne predstavljam si, da bi potem morala tako kot ti skrbeti zanje. Ali pa hoditi na obiske v dom kot moja znanka. To, da sta moja mrtva, v resnici sploh ni tako slabo. Sem vsaj brez skrbi, imam svoj čas in še plačevati mi ni treba za dom. Res, tega, da bi zdaj morala skakati okoli njiju, si sploh ne predstavljam.«

To, kar sem nehote slišala, me je vrglo v nov krog premišljevanja. Smrt staršev je torej zanjo osrečujoča brezskrbnost in bojim se, da opuščanje medgeneracijske skrbi tudi vse bolj vzorec naše družbe. Zgodaj umrli starši so morda res tista realnost, ki otroke odvezuje skrbi, čeprav sama tega ne morem sprejemati kot privilegij in brez trohice žalosti ali obžalovanja. A še bolj kot to mi ne da miru širjenje individualizma kot življenjskega sloga, ki ob živih ljudeh ustvarja omrtvele odnose, medgeneracijsko skrb pa speljuje na samo finančno raven podpore. Kar je tudi zakonska obveznost, staršev do polnoletnih otrok, dokler se šolajo, in odraslih otrok do ostarelih staršev.
Pripisovanje zgolj srednji generaciji, da ta vendar ve, o čem govori četrta božja zapoved, je licemerstvo. In tudi če jo morda živi bolj kot mladi, je njeno izpolnjevanje okrnjeno, če sta hkrati pozabljena skrb in spoštovanje do lastnih otrok.

Nedavno mi je znanec pripovedoval o deklici in dečku, ki sta postala neločljiva, čeprav stara le enajst let. Držita se za roke tudi v družbi vrstnikov, kar je pri njuni starosti neobičajno, in tudi pred odraslimi tega, da sta si zelo blizu, ne skrivata. Človeku bi se milo storilo ob tej nedolžni otroški ljubezni, če v ozadju te naklonjenosti in navezanosti ne bi bila njuna prazna domova. Otroka imata starše, vendar jih zaradi nenehnega dela ni nikoli doma. Otrokoma ne manjkajo materialne dobrine, manjkata pa oče in mati, pa tudi stari starši, sorojenci ... Manjka jima njihova bližina, po kateri hrepenita in ki sta jo, tako se vsaj zdi, zdaj našla drug ob drugem. Vse to opuščanje medgeneracijske socialne obveze je svoboda, ki ima v resnici visoko ceno. Plačali jo bomo ne zgolj kot družba, ki bo morala z javnimi službami krpati tudi niti strganih medgeneracijskih, medčloveških vezi, ampak kot posamezniki. Če v socialnem navezovanju res ni več slasti, v kateri bi znali uživati, v čem sploh bomo še lahko iskali in našli zadovoljstvo, se sprašujem.
Toda nikoli ni vse le črno-belo. Poznam še veliko ljudi, ki z blagim nasmeškom obujajo spomine, v katerih so shranjene podobe ljudi, ki jih več ni. Ki z neopisljivim zadovoljstvom pripovedujejo o tem, kako oče veliko bolje sliši, odkar so mu našli dober slušni aparat. Ki se iskreno veseli za starše, ki so našli zase pravo družbo in bodo skupaj preživeli teden v zdravilišču. Imam tudi dobrega znanca, ki vedno isti dan v tednu obišče mamo, da skupaj pojesta malico, ob tem pa imata čas zase in za pogovor, ter imam prijateljico, ki v teh dneh objokuje smrt svojega ljubega očeta, čeprav je bil že dolgo zaradi bolezni v nekem svojem odmaknjenem svetu.
Zato pomilujem ljudi, ki v skrbi za druge ne vidijo neke veličine ali so se ji v iskanju brezskrbnosti zase celo odrekli. To, da nekoga imamo in da skrbimo zanj, je v resnici nekaj najboljšega, kar se nam lahko zgodi v življenju. Bolečina ob izgubi je res velika, vendar sčasoma zbledi, ostane pa tisto lepo.