Spletna omrežja so vse bolj polna teorij zarot, podpihovanja proti drugače mislečim, zmerjanja z ovcami, groženj, kategorično ljudsko tiho sprejemanje pa se počasi spreminja v ne več tako tiho uporništvo, celo agresijo in nestrpnost, ki se seli v resnični svet. To potrjuje tudi nedavni primer vandalizma na stavbi ambulante na Tišini, kot kaže pričujoča fotografija.
Ko smo se zbudili v leto 2021...
Ko smo se zbudili v letu 2021, se nismo zbudili v letu, ki smo ga sanjali pred 30 leti, niti ne v življenju, kot smo ga živeli pred letom. To niso sanje, je nočna mora, je stanje kaosa in negotovosti. Če bi se kdo zdaj zbudil iz enoletnega spanca, bi bil presenečen, šokiran, kaj se dogaja in kakšno moč ima s prostim očesom nevidni virus, ki ne ogroža le zdravja, ampak ruši temelje in občečloveške vrednote.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Prvi sneg zapadel tudi po nižinah
Na cestah velja večja previdnost.
Slišimo glasno zavračanje cepljenja, hkrati smo Pomurci v vrhu po porabi zdravil, število receptov za zdravila pa je marsikomu merilo zdravnikovega razumevanja njegovih zdravstvenih težav. Redki so, ki ob jemanju zdravil, tudi več hkrati, izražajo pomisleke glede stranskih učinkov, zdaj pa dvomijo o cepivu, s katerim se skuša ustaviti pandemija virusa, ki je ustavila svet. Med dvomljivci so tudi taki, ki imajo v domači lekarni antibiotike, za vsak primer, če otrok dobi vročino, ali si poleg predpisanih kupijo dodatna zdravila.
Saj ne gre za to, da bi slepo zaupali vsemu, ne moremo pa zavračati vsega brez argumentov in na podlagi tega, kar je rekel prijatelj prijatelja.
Slovenci smo med vodilnimi, ko gre za trajanje zaprtja šol. Pouk na daljavo pomeni tudi, da so otroci že tedne brez pravih stikov z vrstniki, učitelji, mentorji, trenerji, z drugimi odraslimi, ki bi morda prepoznali, da so v težavah. Namesto zdravega čustvenega razvoja ostajajo nekje sami. Njim nihče ne hodi pet pod okna ali jih spodbujat, da bo bolje in da bodo nekoč nadomestili zamujeno. Učitelji pa že opozarjajo, da jima pada motivacija, njihove stiske in zdravstvene težave pa prepoznavajo tudi zdravniki in drugi strokovnjaki. Prav tako so odrasli in starši, ki so se zaradi epidemije znašli v različnih vlogah hkrati, na robu moči, tako fizičnih in psihičnih kot finančnih. In ni še vsega konec.
Tedne so že ustavljene gospodarske in druge dejavnosti, mnogi obrtniki, podjetniki, gostinci, samozaposleni so, ker ne morejo opravljati dela in si služiti kruha, potem ko so porabili prihranke in jih še rešilni paketi vlade obidejo, na kolenih. Hkrati pa v nizkem startu, kdaj bo treba glede na odloke vlade odpirati ali zapirati dejavnosti ter pri tem čez noč prilagajati osebno in družinsko življenje. Živimo v državi, kjer lahko najpomembnejše novice izvemo po tvitu, facebooku ali spletnih omrežjih. Tudi zaradi takega odnosa države do ljudi se jih mnogi, tudi sporočevalci sami, ne držijo in ne jemljejo resno.
Dobro so nam nagnali strah v kosti
V večini držav veljajo propovedi in omejitve, tudi strožje kot pri nas. Glede na ton in način sporočanja pa se pri nas namesto o spoštovanju razmišlja, kako jih kršiti ali obiti, kot maska obide njihov nos in pristane pod brado. Po drugi strani pa še pošten človek, če na ulici sreča policijsko patruljo, ne pomisli več na njihovo skrb za občo varnost, ampak ga prešine, ali ima masko, ali je v lastni občini in ali drži primerno razdaljo. Ja, dobro so nam nagnali strah v kosti.
V regiji, kje smo bili manj pridni, kar kaže število okužb, in smo še bolj ujeti v meje svojih občin, imamo tudi druge težave. Morda za koga nepomembne, pa vendar. »Imam dva otroka, nimam jima več česa obleči, vse sta prerasla,« pravi mama. Starejša gospa pa je potarnala, da je obula zadnje nogavice in da so ji ostale samo še tiste, ki jih hrani za zdravnika. Druga pa pripomnila, da nosi samo že zakrpane. Kdo lahko razume, da ne moreš v trgovini kupiti spodnjega perila, lahko pa dobiš parfum in igrače? Kako razumeti take absurde?
Glede na statistiko nič ne kaže, da bi se razmere kmalu umirile in bi se življenje kmalu vrnilo v stare tire. Ob sejanju dvomov in hujskaštvu se to samo odmika. Tisti, ki delajo v prenatrpanih bolnišnicah in s hudo bolnimi covidnimi bolniki ali so sami ali njihovi svojci bolezen preboleli v težji obliki, gotovo ne dvomijo o obstoju virusa in ne verjamejo teorijam zarot. Prav tako ne svojci, ki so izgubili bližnjega, ne da bi se lahko poslovili od njega. Ampak vsak ima pravico, da misli s svojo glavo, da se ne cepi, naj pa dobro premisli, ko se odloči sejati dvome in nestrpnost.
Ampak vsak ima pravico, da misli s svojo glavo, da se ne cepi, naj pa dobro premisli, ko se odloči sejati dvome in nestrpnost.
Slovenci smo velikokrat, tudi nedavno ob potresu, pokazali, da smo dobrodelni in solidarni. Solidarnost ni le to, da se odrečemo kakemu kosu obleke in prispevamo kak evro, solidarnost je v nesebičnosti. Da v neki hudi situaciji ne gledaš le nase. Da nosiš masko tudi zato, da zaščitiš sočloveka. Zdaj je treba gledati na skupnost, na otroke, ki so zaprti, na starejše, ki umirajo sami, na tiste, ki so ostali brez služb, na mnoge, ki delajo in živijo v negotovosti, in pomisliti na to, da se še niso pokazale vse posledice epidemije. Nekaj bo treba ukreniti, da bi se iztrgali iz njenega primeža. In ne računajmo samo na druge, vsak naj se vpraša, kaj lahko sam stori za dobrobit družbe.