Soboško kopališče je velik kapital tega mesta. Tisti, ki smo na njem odraščali, smo ga imeli ves čas za nekaj samoumevnega, a komaj danes, ko nanj gledam z odraslimi očmi, vidim, za kakšen lep kos infrastrukture gre. V zadnjih letih ga je občina tudi lepo uredila, obisk bazenov, ki so obdani z gostim rastjem Fazanerije, je tako še poseben užitek, težko bi v državi našli kopališče, ki se lahko kosa z njim. To so letos ugotovili tudi številni obiskovalci iz drugih delov Slovenije, tam sem med drugim opazil še skupine Avstrijcev in delavce s številnih gradbišč v mestu, ki so se popoldne prišli osvežit, skratka, bili smo pisana množica. Kot imetnik sezonske vstopnice sem kopališče, ko mi je to čas dopuščal, najraje obiskal zjutraj, takrat olimpijski bazen zasedejo plavalci. Z veseljem ugotavljam, da je teh vsako leto več, plavanje je zelo priljubljeno tudi med starejšimi občani, če prideš po 10. uri, že s težavo najdeš svojo progo. Če bi bilo v Murski Soboti še dovolj poguma (in denarja) za gradnjo pokritega plavalnega bazena, sem prepričan, da bi imel ta več kot dovolj obiskovalcev. Edino, kar bi še morali urediti, so spodobne prhe, saj so danes te samo v prehodih, kjer moraš, če se želiš oprhati, do gležnjev stati v umazani vodi, namenjeni izpiranju nog.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(Horoskop) Kaj vam zvezde napovedujejo v prihodnjih dneh?
Preberite aktualno napoved.
Popoldne sem se na kopališče navadno vrnil v družbi otroka, katerega »povelje« je bilo vedno isto: tobogan. Tam smo se večinoma srečavali isti starši, ki smo se otrokom na veselje z njimi spuščali po zeleni plastiki in upali, da se čim prej naveličajo. Soboškega tobogana se spomnim še od dne, ko so ga postavili in ko v zadnjem ovinku še ni bilo povišane stranice, zaradi česar je prišlo tudi do številnih izletov v bližnje grmovje. Kasneje človek ob odraščanju najde veselje v drugih stvareh, tobogan pa prepusti mlajšim generacijam, kot rečeno, se morda v življenju vrne nanj še v drugi vlogi. Vendar ne vsi. Vsake toliko časa se v vrsto otrok in njihovih staršev postavi tudi kakšen odrasel moški, včasih pridejo celo dva ali trije skupaj, ki se želijo za zabavo peljati po toboganu. Vem, da tobogan ne pripada samo meni, niti drugim staršem ali našim otrokom, vsak ga ima pravico uporabljati. Razumem tudi, da ima vsak v življenju pravico do svojega veselja. A ravno tako imam jaz pravico do svojega mnenja, in vsakič, ko vidim takega odraslega moškega samega na toboganu, si mislim: »A ti to resno?«
S tem je povezan tudi moj nedavni obisk enih od pomurskih term. Ker so naše priljubljeno mestno kopališče s koncem avgusta zaprli, z otrokom pa sva imela tobogan že dobro natreniran, je bila za zadnje letošnje vroče popoldneve nekako logična odločitev obiskati kraj, kjer so tobogani največji in najhitrejši – slovite Terme 3000. Že ob prihodu mi je bilo sumljivo, da je parkirišče skorajda prazno, vozila, ki so bila tam, pa večinoma niso imela domačih registrskih oznak. Kmalu mi je postalo jasno, zakaj. Za triurno kopanje je treba odšteti 14 evrov. Samo dve odrasli osebi bosta torej za kopanje odšteli skupaj skoraj 30 evrov! V primeru velike družine je cena že naravnost smešna. Od mojega zadnjega obiska Term 3000 je minilo že nekaj časa, zato ne vem, kdaj so cene postale take, a draga Sava Turizem, če je to strategija, s katero želite prebroditi krizo, vam želim veliko uspeha. Upam, da boste zaslužili ogromno denarja in ga nekaj namenili tudi delavcem za poštene plače.
Ko sva z otrokom prispela na vrh tobogana, se je za nama postavil eden tistih odraslih veseljakov, po grobi oceni bi rekel, da je bil star kakih 35 let. Jaz se peljem prvi, otrok drugi, tik pred koncem veseljak prileti v naju. Po izmenjavi nekaj ostrih besed se vsi skupaj hitro pomirimo in gremo vnovič na tobogan. Nikomur ni bilo hudega, tudi to se lahko zgodi. Tokrat se za nama postavi ogromen človek, star okoli 50 let. Poleg vsega, kar toplice ponujajo gospodom njegovih let, se je on odločil za tobogan. Za vsak primer se z otrokom zamenjava, on gre prvi, jaz drugi kot ščit, čeprav se ne bo nič zgodilo in se mu ni treba ničesar bati, ga prepričujem. Spustiva se, ne mine deset sekund, ko se 100-kilogramska klada z nogami zabije vame. Po pristanku v bazenu sledi neizogibno petelinjenje in prepričevanje o tem, kdo je kriv, tokrat v bistveno povišanem tonu. Povedal bi mu še nekaj krepkih, a so upokojenci, ki so se v bližini masirali z vodnimi curki, že radovedno gledali v naju, tako sva z možakarjem raje šla vsak na svojo stran. Naša letošnja toboganska sezona se je tako po hitrem postopku končala, a v vsaki stvari je tudi nekaj dobrega, moj hrbet bo zagotovo hvaležen za tak razplet dogodkov.