Srednješolski slovenisti že nekaj časa opažamo, da iz osnovne šole vse pogosteje prihajajo posamezni učenci, ki ne znajo ne brati ne pisati. Ne gre za otroke s posebnimi potrebami (mimogrede, odstotek teh se vsako leto znatno poveča), ampak navadne, povprečne učence, ki ne znajo tekoče prebrati malo daljše besede ali zapisati enega samega krajšega stavka brez napak (tudi taki so med njimi, ki pišejo samo z velikimi tiskanimi črkami). To so skratka otroci, ki do srednje šole niso usvojili veščin, nujnih za prehod iz prve v drugo triado osnovnošolskega izobraževanja. Veščin, brez katerih se preprosto ni mogoče učiti.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Obletnica Kluba prekmurskih študentov bo izvedena v okrnjeni obliki
Klub prekmurskih študentov je zaradi tehničnih zapletov odpovedal glasbeni del slovesnosti ob 90-letnici delovanja.
Učiteljem šolske oblasti težko kaj verjamejo, tudi med praktiki in teoretiki je včasih tako velik prepad, da glas vpijočega s te strani le redko doseže koga na drugi strani. Če že kaj slišijo, pa se potem odzovejo užaljeno in učiteljstvo »nagradijo« z dodatnim strokovnim (beri birokratskim) delom. Omenjeni problem bi – z malo pretiravanja, za ponazoritev – rešili tako: »Da otrok s končano osnovnošolsko izobrazbo ne zna brati in pisati, ni problem, ampak izziv – napiši individualni program za odpravo dijakovega učnega primanjkljaja, formativno spremljaj njegov razvoj in tako nadoknadi tistih sedem, osem let zaostanka.« Ali kaj podobnega, kar pač prenese papir. In potem nikogar več ne zanima, kaj je šlo po zlu v OŠ, potem jih zanima samo še, ali je vestno izpolnjena predpisana dokumentacija. Če je – ni težav. Potem to, da otrok po končani OŠ ne zna pisati in brati, ni problem. Če ni izpolnjena – eh, potem ti bog pomagaj.
Včasih kakšno opozorilo prileti od zunaj in o tem poročajo mediji, no, takrat oblasti dobro slišijo. Kot se je zgodilo npr. lani decembra, ko so bili objavljeni rezultati mednarodne raziskave PISA – po tej raziskavi naši otroci zaostajajo za povprečjem bralne pismenosti v OECD, Slovenija je dosegla 469 točk, povprečje OECD pa je 476, ob tem je le 74 odstotkov slovenskih 15-letnikov doseglo temeljno raven bralne pismenosti (še leta 2018 je bil ta odstotek 82). Kako je do tega prišlo, ko pa je bilo na papirju vse načrtovano prav? A smo na kakšen papir vendarle pozabili kaj zapisati? Je morebiti kriv covid, so se spraševali. In potem nagel preobrat: kriva je prijazna, na igrifikaciji temelječa šola. Desetletno mantro in sveti gral modernega šolstva je čez noč nadomestila (ugibam!) nova mantra, zahteva po zahtevni šoli (z vmesno agendo: le zahtevna šola je lahko prijazna šola).
Kolegica me je opozorila na poveden intervju Tine Kozin s slavistom dr. Igorjem Saksido, predvajan je bil na programu Ars 28. 2. 2024 (Literarna matineja, Radio Slovenija), beseda je tekla o slabih rezultatih naših šolarjev, ugotovljenih v raziskavi PISA. Po mnenju Sakside za te rezultate ni kriv covid, prst uperi drugam, najprej na problem motivacije za branje: Slovenci smo v Evropi eden od najmanj beročih narodov, v domači knjižnici imamo najmanj knjig, smo tudi na dnu po tem, koliko svojim otrokom beremo v zgodnjem otroštvu (kako žalostno za narod, ki se je še pred desetletjem, dvema bahal s svojo ljubeznijo do knjige). Nekateri od teh nebralcev – če malo parafraziram Saksidove misli – potem prihajajo v šole z odvetniki, da iščejo dlake v šolski dokumentaciji in izsiljujejo ocene za svoje otroke, namesto da bi prej od njih sploh kaj zahtevali (pomislimo, v kaj vzgajamo otroke s takšnimi praksami). Učitelji se potem ukvarjajo predvsem s pravnimi akti, papirji, za kaj drugega pa ni več ne časa ne volje. Ne zavijati otrok v vato, ne podpirati lenuhov, pravi Saksida. Prav tako pravi, da se učitelji morajo ukvarjati z vsem mogočim (omenja t. i. stebre za evidenco delovnega časa in številne projekte, ki so sami sebi namen), le s poučevanjem ne. Opozarja tudi, da bi slovenščina morala biti skrb vseh učiteljev, ne samo slovenistov. Pri Slovencih je tudi največji prepad med deležema bralcev moškega in ženskega spola, tudi v šolskih klopeh (najbrž ni treba posebej zapisati v čigavo korist oz. škodo).
A je treba k temu še kaj dodati? Najbrž marsikaj. Vendar pa le drobna, lokalno (samo)kritična dopolnitev: učni jezik prenekaterega pomurskega učitelja, menda celo kakšnega učitelja slovenščine, je prekmurščina (prleščina, lendavščina), najde se tudi učitelj (težje učiteljica), ki se malodane hvali s tem, da knjig ne bere in ga tega ni sram priznati niti pred učenci. Otroku, ki se izobražuje v takšnem motivacijskem okolju, se potem ne zdi nič narobe, da v anketi zapiše, ka kaj preštej samo na telefoni, slovenski knijg pa ne štej rad, zatou ka tou 'šče školniki neščejo šteti.