V politični javnosti je pred kratkim odmevala ugotovitev ministrstva za okolje in prostor (MOP) pri reviziji postopkov za gradnjo kanalizacijskega kanala v Ljubljani čez vodovarstveno območje Kleče. V revizijskem poročilu je MOP ugotovil, da je Agencija za okolje izdala soglasje za pridobitev gradbenega dovoljenja, ne da bi opravila presojo vplivov na okolje oziroma je zgolj povzemala mnenja iz vloge, ki jo je oddala Mestna občina Ljubljana. Ta je v svojih vlogah navajala, da ne bo prišlo do poslabšanja stanja podzemne ali površinske vode zaradi kanalizacije.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Lelosi obuja duh Mure: V soboškem proizvodnem obratu se obeta več kot 100 novih zaposlitev
Hitro rastoče kamniško podjetje del proizvodnje iz Kitajske seli v kompleks nekdanjega tekstilnega giganta v Murski Soboti.
Zgodba je medijsko odmevna, saj se uradniška malomarnost oziroma neodgovornost uporablja za politično obračunavanje. Kljub ugotovitvam revizije in »nujnim zasedanjem« raznih odborov se ni zgodilo nič.
Zgodba z ljubljansko kanalizacijo odstira ozadje delovanja – recimo strokovno kompetentnega – uradništva znotraj posameznih vladnih resorjev. Z nedoslednostmi in neodgovornim ravnanjem državnih uradnikov se srečujejo obrobne lokalne skupnosti. V njihovih primerih se uradniki tradicionalno ne odločajo v prid lokalnih skupnosti, ampak prej obratno. Na nekaj primerih pa se tudi jasno vidi, da imajo uradniki na obrobju svoje posvečence. Ti si lahko privoščijo vse, kot se je to zgodilo v primeru Ljubljane. Razlika je le, da pogosto s svojimi odločitvami ščitijo interese posvečencev na škodo drugih, ne samo lokalnih veljakov ali županov, ampak predvsem državljanov ali občanov, in vse to kljub zavezujočim pogodbam in drugim pravnim aktom. Za izvajanje teh pa so dolžni skrbeti in za njihovo morebitno neizvajanje prevzeti tudi odgovornost.
Lep primer je vodovodni sistem A. V svojem odzivu so se uradniki odzvali na poziv občin. Te so jih spraševale, ali obstaja nevarnost vračanja evropskih sredstev, ker Občina Velika Polana ni vključena v sistem, čeprav je to bila med gradnjo sistema in je bila deležna dela investicijskih sredstev. Uradniška ugotovitev je, da nevarnosti za vračanje sredstev ni. Četudi te nevarnosti ni, pa bi kateri od uradnikov moral prevzeti odgovornost in županu Velike Polane naložiti vključitev v skupen sistem upravljanja celotnega sistema in tudi plačevanje storitev in omrežnine. Pa tega ni storil, čeprav so v projektu finančno udeleženi slovenski davkoplačevalci in je MOP v njihovem imenu v skupni pogodbi zahtevalo izpolnjevanje pogojev, kot smo jih opisali.
Druga zgodba uradniške ignorance, tokrat kmetijske, se nanaša na prostorsko načrtovanje občin. Tiste, ki so dobile potrebna soglasja za sprejetje prostorskih načrtov, so potrebovale kar nekaj let za pridobitev uradniških soglasij. Kljub resnim opozorilom, da se po svojem statusu ruralne občine srečujejo z vse večjim problemom urbanizacije in potrebujejo nadomestna stavbna zemljišča za ohranjanje osnovne regijske dejavnosti, kmetijstva, tega niso upoštevali. Ni se jim zdelo vredno opraviti ogleda dejanskega stanja na terenu. Zdaj ko so problemi na dlani, tako uradniki kot tudi politiki, ki so jim ti uradniki podrejeni, napotujejo občine in prizadete k novim dolgotrajnim postopkom. Njim pol leta za izpeljavo celotne procedure ne pomeni nič. Kot tudi to ne, če se med postopkom kaj zaplete in se nekomu ne bo zdelo vredno dati tega ali onega soglasja.