Včasih se mi zdi, da živim v narobe svetu. Sistemske nepravilnosti so v nebo vpijoče. Vsi se jih zavedamo, a spremembe so izjemno počasne. Potrebni so koreniti posegi, ki bodo stvari dejansko obrnili na bolje, sicer bodo posledice nepopravljive.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(S tribune) Norvežani so krivci za navijaško evforijo
Še sporočilo za NZS: Čeprav so Stožice razprodane, še vedno ne dihajo kot Bežigrad ali mariborski Ljudski vrt.
Več let se že vleče saga o pomanjkanju delovne sile v različnih dejavnostih. Sama lahko govorim predvsem o težavah v šolstvu. Nekateri profili kronično primanjkujejo. V poletnih počitnicah je objavljenih ogromno razpisov, v preteklosti smo prejeli veliko prijav, zdaj pa jih je vedno manj. Pogosto se zgodi, da na razpis ne prispe nobena prijava ali pa se ne prijavi nihče, ki bi bil vsaj približno ustrezen, zato je treba razpis večkrat ponoviti. Če pride zaradi bolniških odsotnosti do izpada sredi šolskega leta, pa je ustrezen kader misija nemogoče. Največ težav imajo manjše šole, saj je število ur posameznih predmetov zelo majhno, poleg tega ves čas grozijo kombinacije oddelkov, kar spet pomeni manj ur. Fizika je v predmetniku samo v osmem in devetem razredu po dve uri tedensko, torej na celi šoli štiri pedagoške ure. Podobno je z biologijo, kemijo, tehniko in tehnologijo in s še nekaterimi predmeti. Začetniška plača je nizka, malo nad minimalno plačo. Seveda so tudi prednosti, a očitno premajhne, da bi se mladi pogosteje odločali za učiteljski poklic, ki je popolnoma razvrednoten in v družbi nima nobene veljave več. Opevana avtonomija je zgolj beseda na papirju, saj se na šolo vsi razumejo, še posebej posamezni starši, ki hočejo povsod uveljavljati svoja pravila. Ti posamezniki dobesedno zahtevajo, da se ves sistem prilagaja njihovim otrokom. Če učitelj ni oblečen po njihovih merilih, če ima drugačne vrednote, jasna pravila, drugačno mišljenje, drugačen izgled ali pogled na svet, ga takoj ožigosajo in obravnavajo kot največjega kriminalca. Kdo bi se hotel ukvarjati s tem, če obstajajo druge, boljše izbire? Ob takem pomanjkanju in pritisku je ravnatelj lahko srečen, če sploh koga dobi. Učitelji delajo v Avstriji, v trgovinah, matematiki se namesto v šolah zaposlujejo v finančnih ustanovah, fiziki se usmerjajo v tehnične panoge, kemiki v farmacijo, športni pedagogi v športno trenerstvo, saj je tam zaslužek boljši, stres manjši, uporabniki so hvaležni, nihče ti pri slehernem koraku ne diha za ovratnik. Da o ravnatelju, ki je kot predpražnik za vse, ki si hočejo očistiti čevlje, pa naj so to starši, zaposleni ali drugi »poznavalci«, sploh ne govorim. Za pisanje o njegovem statusu, odgovornosti in plačilu, ki je nekaj sto evrov nižje od plače nekaterih učiteljev, je tu premalo prostora, potrebna bi bila kar cela kolumna. Vlada poskuša zanimanje za učiteljski poklic spodbuditi s štipendijami. Osebno menim, da ta ukrep situacije ne bo bistveno izboljšal, saj je srž problema drugje, predvsem v odnosu družbe.
Problemi se ne pojavljajo samo pri učiteljih, ampak tudi pri tehničnem kadru, računalničarjih, računovodskih, administrativnih in drugih delavcih. Kuharja je skoraj nemogoče dobiti, predvsem takega z izkušnjami. Tu in tam se pojavi kdo, ki se je v gostinstvu naveličal delati vse konce tedna in se je zaradi bolj urejenega delovnega časa pripravljen odreči višji plači. Podobno je s hišnikom. Zdajšnja uvrstitev v 18. plačni razred pomeni, da država delavcu plačuje razliko do minimalne plače, ki se trenutno začne šele tam pri 26. plačnem razredu. Poudariti je treba, da v pokojninsko osnovo gre samo osnovni del plače. Enostavno ne morem razumeti, kako je delovno mesto v javnem sektorju sploh lahko uvrščeno pod minimalno plačo. Zakaj bi človek delal v šoli za mizerno plačilo, če drugod zasluži več? Javni sektor je na trgu dela popolnoma nekonkurenčen. In tako se ustvarja začarani krog. Skrajni čas je, da se stvari glede plačnega sistema uredijo in nesorazmerja odpravijo. Reforma je nujna, od nje vsi veliko pričakujemo. Tudi novi minister napoveduje spremembe v pozitivno smer. Upam le, da na koncu ne bomo tako kot že mnogokrat razočarani.
Dodatne težave povzroča zastarel sistem obveščanja glede podaljšanja bolniške odsotnosti delavcev, ki so na dolgotrajnejšem bolniškem dopustu. Obravnava jih komisija, ki se odloči za eventualno podaljšanje na podlagi predložene dokumentacije. Pogosto se zgodi, da delodajalec novo odločbo prejme šele nekaj dni po tem, ko delavcu že preteče veljavnost stare, in to po navadni pošti, kar je v sodobnem času digitalnih tehnologij prav smešno. Delavec, ki nadomešča, je do konca v negotovosti, saj ne ve, ali bo naslednji dan imel službo ali ne, delodajalec pa ne ve, kako naj ravna, saj v primeru vrnitve delavca z bolniškega dopusta novi delavec v vmesnem času dela na črno. V prekršku je seveda delodajalec, čeprav nima izbire. A togih birokratov v pisarnah to ne zanima, saj ne nosijo nobene odgovornosti.
Če hočemo kakovostno šolstvo, potrebujemo kakovosten kader, ki mora biti primerno plačan in v družbi spoštovan. Mojstrom različnih obrti običajno ne skušamo soliti pameti, kako morajo popraviti pokvarjeni del, odpraviti napako, potegniti napeljavo, narediti načrte za projekt. Učitelju lahko soli pamet vsak, ki se mu to zahoče, tudi če o stvari nima pojma, saj meni, da je to njegova osnovna pravica. Ko bi tudi pri dolžnostih bili tako dosledni!