Bil je človek, o katerem ljudje niso imeli žal besede, vedno pripravljen pomagati in dobre volje. Tudi zadnji dan, do zadnjega trenutka. Vsaj dokler je kdo gledal. Kako je bilo, ko je ostal sam, ve le on.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Bine Pušenjak se je vrnil z zdravljenja v tujini, doma so jim pripravili sprejem
Bine Pušenjak je pri dveh letih in pol zbolel za tumorom osrednjega živčevja. Zadnjih šest tednov so z družino preživeli v Italiji na zdravljenju.
Vemo pa, da je bil rojen za svoj poklic in je ljudem, ki so mu prečkali pot, veliko dal. Znal je potolažiti bolnike, prinesti kavo, poklepetati ali samo biti tam, da niso sami. Ti ljudje ne bodo nikoli pozabili, kako so se ob njem in zaradi njega počutili. Poslan je bil, da pomaga drugim, a sebi ni mogel, hkrati pa ni dovolil, da bi mu pomagali drugi.
Da je na Zemlji pustil neizbrisljiv pečat, govori tudi množica ljudi, ki se je zbrala na pogrebu v majhni vasici na robu Goričkega, kjer toliko ljudi verjetno še nikoli ni bilo. Kakor ni bilo človeka, ki na pogrebu ne bi jokal. Tisti ponedeljek popoldan, ko smo se poslavljali od njega, je bil drugačen od vseh. Čeprav obsijan s soncem, je bil turoben, v zraku pa je bilo moč čutiti žalost, nesrečo, nemoč. »Mirno spavaj ružo moja, mirno spavaj cvite moj,*« pa nikoli več ne bomo zapeli brez cmoka v grlu in spomina nanj.
Njegova smrt je upočasnila tudi naša življenja. Tisti dan, ko smo izvedeli, smo se s prijatelji samo o tem pogovarjali, jokali, se ga spominjali. Ko smo ostali sami, pa je vsak pri sebi razmišljal, kaj se je pravzaprav zgodilo in kako zelo malo vemo drug o drugem. Kot je rekel prijatelj, ko sva premlevala šok, se velikokrat ne znamo več zares pogovoriti in si ne vzamemo dovolj časa drug za drugega, problemi pa se kopičijo. Konec dneva pa smo vsi samo ljudje, krvavi pod kožo in nagi pod oblačili.
Mogoče je to trenutek, da začnemo bolj paziti drug na drugega, na novo postavimo prioritete v življenju in se zares poslušamo. Žal se velikokrat šele ob takih trenutkih zavemo, zaradi kakšnih neumnosti se včasih spremo, zaradi kakšnih malenkosti nas skrbi in zaradi kakšnih nepomembnosti s kom ne govorimo.
Naj nam bo njegova smrt opomin, da nikoli ne vemo, kdaj koga vidimo zadnjič. Da nikoli ne vemo, ali živimo svoj zadnji dan. Ste se kdaj vprašali, kaj bi počeli, če bi vedeli, da vam je preostalo le še 24 ur življenja? Kako bi preživeli svoj dan? S kom in zakaj? Ob odgovorih na ta vprašanja se nam lahko razodene marsikatera resnica, pred katero še sami sebi zatiskamo oči. Vpeti smo v vzorce življenja in živimo po narekih družbe, ki pa niso garancija za srečo. Šola, služba, avto, hiša, zakon, družina v tem vrstnem redu z rahlim odstopanjem so norme, ki naj bi narekovale normalno življenje posameznikov. Če odstopaš od teh norm, je v očeh družbe s tabo nekaj narobe. Pa je res? Morda se ti pri delanju kljukic ne izide. Morda izpolniš vse kljukice, se poročiš, a ljubiš nekoga drugega. A si potem izpolnil normo, čeprav si vse življenje nesrečen?
Življenje ni tekmovanje, ni predpisanih pravil, ni nikogar, ki bi govoril, kako naj bi živeli. Nihče nam nikoli ni dal pravice, da kogarkoli sodimo. Edina absolutna resnica je, da bomo nekega dne vsi umrli, a vse ostale dni imamo zato, da živimo. Kot čutimo, kot želimo. Pazimo le na to, da ob tem nikogar, vsaj namerno, ne prizadenemo.
Tudi on bi se strinjal, da smo rojeni za to, da nam je lepo.