Hitreje, višje, močneje in še več. Po možnosti takoj, če ne že včeraj. Prav je, sicer razvoja ne bi bilo. Imeti dovolj pa ne pomeni imeti v neobvladljivem obsegu. Sila pametni smo pri nasvetih, kaj je treba imeti in česa ne. Teoretično. Za pozneje, ko bo potrebno. Racionalno vemo, da so časi, ko so tri generacije živele pod isto streho, mimo. Vseeno, nikoli ne veš, morda bo še ta ali ona soba, ki jo prizidamo k že tako preveliki hiši, prišla komu prav. Služi resda bolj kot ne rekreativnemu brisanju prahu. Ob predvidljivem zaključku ima ta prevelika reč v lasti nas, ne pa obratno. Kdo torej služi komu? Še bi lahko našteval.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Dobro vino je še vedno cenjeno, ocenjujejo v Vinogradništvu Kolarič
Družina Kolarič je prve trte zasadila daljnega leta 1946. Na sedmih hektarjih vinogradov pridelujejo dvanajst sort, posebej ponosni so na svojo penino.
Paralelo lahko potegnemo pri spletnih aplikacijah. Če smo kadar koli razmišljali, da mi upravljamo njih, poglejmo z drugega zornega kota. Ni razvijalcev in lastnikov aplikacij, ki bi čisto zares želeli, da je po tem, ko smo dobili želeno informacijo, ne uporabljamo več. Torej nimamo mi aplikacij, aplikacije imajo nas. Vse aplikacije imajo samo en namen, čim več klikov. Klik pomeni interes, ki prinaša oglaševalce, in smo v spirali. Demonizirati modernizacijo in digitalizacijo, kar vedno znova zasledim, je zgrešeno, tako kot delavsko gibanje ludizem ob začetku avtomatizacije. Omrežja niso vsega kriva. Razvoj je tak od vedno. Povsem običajen obisk lokalne prodajalne nazorno pokaže, da nakupujemo podobno. Naberemo številne zadeve, ki jih nikoli ne bomo potrebovali, ko se jih naveličamo prestavljati iz kota v kot, gredo v smeti. Imeli smo in videli so, to je pomembno, namen uporabe pač ne. Kupili smo, ker je v letaku – ki je predhodnik in hkrati sopotnik aplikacij – na veliko pisalo Akcija. Letak nas je zavedel, da moramo imeti reč, ki je ne potrebujemo, da bi naredili vtis na nekoga, ki ga ne maramo.
S pisateljico Suzano Tratnik sva se o sektah in piramidnih sistemih, ti imajo podobno strukturo, pogovarjala o iskanju instantnih rešitev. Naj bodo ekonomske ali druge. Razumljivo je, da vsi – brez izjem, razen morda mazohistov – želimo iz neugodnih okoliščin čim prej, na najmanj boleč način. Vsak po svoje. Premeteni vodniki sekt, ustvarjalci letakov, razvijalci aplikacij to vedo. Ponujajo najhitrejšo in nebolečo rešitev. O tem se je na lastni koži prepričala in o tem spregovorila ter opisala pisateljica in prevajalka Jedrt Maležič v knjigi Vija, vaja, ven iz leta 2018.
Niti zavemo se ne, pa smo že v začaranem krogu – pri tem se mi v misli prikrade še Dante Alighieri in njegova Božanska komedija – iskanja hitrih in nebolečih rešitev, v veri, da mi narekujemo potrebo, količino in hitrost. Če ne bo uspeha v prvo, bo pa v drugo ali petnajsto. Jasno, da pri kakšni novi ideologiji ali »akcijskem« nakupu. Dokler ne pristanemo, bolj ali manj trdo. V resničnosti. Ta je tukaj in zdaj. Brez olepšav. Sem sicer zagovornik razvoja in stroke. Ne nazadnje nam prinaša, priznajmo si, kar udobno življenje. Nerganje jemljem kot neko folkloro, pač iz navade. V prepričanju, da nam bo lažje. Iskren pogovor, pa naj bo to nerganje ali neškodljivo opravljanje ob kavi, pomaga. Velikokrat slišimo, da se na koncu vse postavi tja, kamor se mora.
Pri nekaterih rečeh, med njimi je tudi politika, nisem povsem prepričan, da se čisto zares postavi tja, kamor se mora. Inteligenca/pamet in izobrazba se ne pogojujeta, velikokrat se celo izključujeta. Osebno življenje vsaj meni ni mar, pomembna so dejanja. Kako že? Kdor vstopi v javni prostor, naj pri profesionalnem delu ne pričakuje prizanesljivosti. Morda bo kakšna aplikacija na voljo tudi za te zadeve. Presenetljivo je sicer, da ob vsej armadi svetovalcev, komunikologov in še bi lahko naštevali nekega vidnega napredka pri posameznih deležnikih politike ni zaznati. Prej neko imunost za dobronamerne nasvete. Beratungsresistentheit pravijo pri sosedovih. Sami bomo izbrali svojo pot, ali bomo postali uporabniki ali uporabljeni.