Trenutek, ki je spremenil potek, ne le dneva, ampak številnih prihodnjih dni. Mojih in tudi ljudi, ki me obkrožajo. Neverjetno je, kako so naša življenja prepletena in dogodki med sabo povezani.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Na pomurski avtocesti tovornjak prebil varnostno ograjo
Zaprta sta prehitevalna pasa, nastajajo zastoji.
Ta povezava ni (zgolj) romantična, kot se morda sliši, tega mozaika življenja pa sprva niti ne vidiš. Pravzaprav lahko preteče veliko dni, preden začneš povezovati vse pike. Poškodba mi je odprla nova obzorja, velikokrat sem imela občutek, da živim v nekem vzporednem svetu in da se to ne dogaja meni. Saj sem vendar previdna, zavedala sem se svojih omejitev pri športu, nisem norela, res pa je tudi, da je v moji naravi, da preizkušam svoje meje in jih tako tudi premikam. Dokler ne poči, kot je počilo v sredo zjutraj, pred mesecem dni. V trenutku je moja neodvisnost izpuhtela, že zgolj za premik sem potrebovala oporo in pomoč. V sebi sem vedela, da je poškodba verjetno huda, a sem se poskušala prepričati, da se motim. Vse dokler mi nekaj ur kasneje, ko so mi v bolnišnici nataknili zapestnico z imenom in priimkom, teh praznih upov ni razblinilo medicinsko osebje. Kar naenkrat nisem zmogla narediti nekaj korakov in sem pristala na vozičku, malo kasneje je bil že voziček prehudo breme in sem ležala na postelji.
Grozljiv je občutek, da ne moreš sam do straniščne školjke, da o tem, kakšen izziv je (bilo) prhanje, sploh ne govorim. Ko sem po treh dolgih dneh nase spustila prvi curek vode, se mi je za hip zazdelo, da sem prispela v nebesa. Velika sreča v tej nesreči je, da imam od prvega trenutka ob sebi angele, ki mi skozi to obdobje pomagajo. So opornica duši, ki jo morda celo bolj potrebuje kot poškodovana noga. V začetku so mi vsi govorili, da sem dobra, ker celotno situacijo prenašam z nasmehom. Verjetno zato, ker sem potrebovala nekaj dni ali celo tednov, da sem dojela, kaj se mi je pravzaprav zgodilo in kako zelo dolgo obdobje sta dva meseca, koliko je to dni. Kako zelo dolg je en dan, če se stežka premikaš, kako zelo veliko je pet minut, če te boli. Einstein je imel prav, vse je relativno, ni ene resnice. Spoznanje, kako dolga je ena minuta glede na to, na kateri strani straniščnih vrat si, to zelo plastično ponazori.
Po naravi sem optimistična, vidim dobre strani, v situacijah in ljudeh. Morda bi nekateri rekli, da celo preveč in prevečkrat, jaz bi dodala, da nas je še premalo takih. Svet bi bil veliko lepši, če bi iz ljudi izzvali lepo, dobro, prijazno stran. Nihče ni samo dober in nihče ni samo slab, je pa tudi res, da so kombinacije ljudi, ki preprosto ne gredo skupaj. Morda me je zato, ker se usmerjam na dobre strani ljudi, življenje nagradilo, da sem obdana z dobrimi ljudmi, brez katerih si tega obdobja ne znam predstavljati. To so sodelavci v službi, ki so prijeli krmilo z obema rokama, prijatelji, sosedje, sorodniki, ki me dnevno obiščejo ali sprašujejo, kako sem in ali kaj potrebujem, in seveda domači, ki so zame strnili vrste kot vojaki, čeprav sem jim življenje obrnila na glavo. Hvala vam.
Čeprav velikokrat odgovorim, da sem v redu, včasih nisem. Včasih me lovi malodušje, naveličana sem omejenosti, naveličana tega, da mora nekdo skrbeti zame, me voziti, da moram vse prositi. Od 18. leta sem vajena sesti v avto in se odpeljati, kamor me vodi srce, zdaj me morajo voziti, kamor koli se napotim. Ni lahko to sprejeti, je pa gotovo proces, iz katerega bom nekaj odnesla. Zagotovo me je upočasnil, mi dal možnost za premislek in morda preureditev misli in prioritet v življenju, nikakor pa me ni ustavil. Čeprav pride kak dan, ko stopim korak nazaj, pa naslednje dni stopim dva naprej. Posebno veseli trenutki so bili, ko sem šla prvič sama na stranišče in prvič sama pod prho. Neizmerno srečna sem bila, ko sem po treh tednih prvič stopila na nogo, čeprav je bolelo. A bolelo je z vsakim korakom manj, kar pomeni, da je napredek obetaven. Počasi, a vztrajno grem po poti, ki je samo ena. Vedno naprej.