Kot otrok sem želela postati marsikaj, ko odrastem. Moja prva javno izražena želja je bila, da bom čistilka v gostilni Ajda na Cankovi, ker so mi bili zelo všeč njihovi, takrat novi, toaletni prostori. Potem sem želela biti frizerka, predsednica ZDA, dolgo časa tudi igralka ali poklicna vojakinja.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Bine Pušenjak se je vrnil z zdravljenja v tujini, doma so jim pripravili sprejem
Bine Pušenjak je pri dveh letih in pol zbolel za tumorom osrednjega živčevja. Zadnjih šest tednov so z družino preživeli v Italiji na zdravljenju.
Ko se je moja recimo temu otroška vsestranska radovednost malce umirila, bilo je tam nekje proti koncu osnovne šole, sem želela postati novinarka. Še danes se spomnim, kako sem v družbi strica in tete obiskala Maribor. Hodili smo po središču mesta, nakar smo šli mimo studia Radia City. Spomnim se prizora, kako se je radijski voditelj smejal, zdelo se mi je, da se zabava pri svojem delu, in to je bil trenutek, ko sem se odločila, da bom postala novinarka. Ta želja je ostala v meni vse do konca srednje šole, natančneje do vpisa na fakulteto, ko sem sicer izbrala druge vode, a na koncu vseeno pristala v novinarstvu.
Verjetno se ne motim preveč, če rečem, da je bila za večino (bodočih) novinarjev še pred desetletjem vedno zgled, želja in cilj javna Radiotelevizija Slovenija. Tudi zame. RTV je bila nekakšno zagotovilo verodostojnih informacij, visoke novinarske etike, da ne govorimo o jeziku, govoru voditeljev in novinarjev, ki jim tisti z drugih televizijskih in radijskih postaj niso segli do pet. Imela je namreč svojo interno šolo govora, kjer so bodoče televizijske in radijske govorce izobraževali strogi lektorji, vse to z namenom, da naša ljuba materinščina iz radijskih zvočnikov in s televizijskih zaslonov dnevno zazveni v svojem polnem sijaju. Tudi poročila smo doma spremljali samo na tem kanalu, v času odraščanja pa si nismo znali predstavljati nedelje brez Živžava, kakovostnih filmov domače in svetovne produkcije ter drugih raznolikih, vsebinsko bogatih oddaj.
Kako je zadnjih nekaj let z RTV in njenimi vsebinami, verjetno ni treba posebej pojasnjevati. Kljub sprejetju zakona o RTV, ki naj bi bil začetek vračanja kakovosti v to medijsko hišo, se ni še nič premaknilo, tudi ljudje so že malo pozabili, da bitka še zdaleč ni dobljena. Osebno me še posebej bodejo v oči razne pogovorne oddaje oziroma tematike, ki jih v teh obravnavajo, in način, kako jih novinarji vodijo. Če sem povsem iskrena, se tem oddajam izogibam v širokem loku, ker svoj čas raje posvečam drugim stvarem kot pa besedičenju frustriranih zanesenjakov določene ideologije, ki so si izborili svojih pet minut pred kamero. Tu in tam me sicer zasrbi in namenoma pogledam, kam plovejo te čudne ladje. Poglejte si kdaj oddajo Arena (pa ne predolgo) – že naslovi posameznih oddaj v stilu »Kdo je fašist«, »Adijo, Muzej osamosvojitve, dobrodošla, Ceca« dajo slutiti, da tukaj ne gre za objektivno razpravo o nekih temah, ki se tičejo celotnega prebivalstva, temveč za ideološka natolcevanja.
V spominu mi je ostal prispevek, ne nujno v Areni, katerega tema je bilo znanje slovenščine med priseljenci. V goste so povabili gospoda iz Bosne in Hercegovine, ki že trideset let dela in živi v Sloveniji in zelo dobro govori slovensko. Vse lepo in prav, tudi sama menim, da mora vsak znati jezik države, kjer si ustvari dom. Zmotilo pa me je, kako so tega gospoda na neki način izrabili za svoje sporočilo. Kot prvo so bila novinarjeva vprašanja gospodu zastavljena tako, kot bi spraševal petletnega otroka. Artikuliral jih je s tonom, ki ga uporabljajo vzgojiteljice v vrtcu, ko želijo pobarati kakšnega navihanega fantka. Postavil je več podobnih vprašanj, da bi čim večkrat dobil potrditev, kako pomembno je, da vsi priseljenci govorijo popolno slovensko, in kako ničvredni so, če tega ne znajo. Našli so pravega človeka, ki jim je, seveda nič kriv, lepo in vestno odgovarjal natančno tako ponižno, kot so si zamislili. »Poglejte, kakšni morate biti, če želite živeti pri nas, v nasprotnem primeru pa izginite iz naše države,« se je glasilo sporočilo med vrsticami, za tiste, ki s(m)o ga znali prebrati.
Ne glede na to, kakšna so vaša ideološka prepričanja, vam je verjetno jasno, da tovrstni formati ne sodijo na javno televizijo. Seveda bi bilo narobe, če bi rekli, da danes RTV sploh ne ponuja dobrih vsebin, zagotovo pa danes RTV ni več tisto, kar je bila nekoč – vir informacij, ki jim ljudstvo lahko brez pomisleka zaupa, zgled, želja in cilj novinarjev. Če pa imamo javni medij, ki mu ne moremo povsem verjeti, imamo veliko težavo. Rešimo ga lahko le tako, da mu začnemo kritično gledati pod prste in glasno opozarjati na anomalije. Ne zgolj novinarji, tukaj ste na vrsti tudi vi.