Dvakrat letno delam bilanco, na silvestrski večer in ob koncu šolskega leta. Tako imam dva zaključka, ki sta hkrati tudi nova začetka. Angleški romanopisec John Boynton Priestley bi prikimal: »Vedno sem bil navdušen nad možnostjo novega dneva, nov poskus, nov začetek, z morda malo magije jutranjega pričakovanja.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Stečajni upravitelj JP Prlekija nalil več litrov čistega vina: "Če bi živel na območju Ljutomera, bi si 31.7 naredil večjo zalogo pitne vode"
Borut Soklič, stečajni upravitelj nesrečnega Javnega podjetja (JP) Prlekija, je na več kot uro trajajoči tiskovni konferenci na sedežu podjetja v stečaju nanizal nekaj bolečih argumentov, zaradi katerih bi morali zazvoniti vsi alarmi glede zagotavljanja oskrbe s pitno vodo.
Sem učiteljski otrok po mamini strani, sama sem tako rekoč brez odmora učiteljica skoraj trideset let. Službeno sem oddelala vse stopnje, od osnovne šole prek gimnazije do fakultete, geografsko sem migrirala med slovenskim in avstrijskim šolskim sistemom in to me v moji glavi kvalificira za presojevalko kakovosti in komentatorko različnih vzgojno-izobraževalnih sistemov. Toda prav tega ne počnem, vsaj javno ne. Vsaka učiteljica in učitelj imata svojo izkušnjo, svoj fascikel dogodkov, samosvoj pogled in lastno lestvico pedagoških vrednot. Zato si ne drznem pametovati, iz spoštovanja do kolegic in kolegov iz pedagoške srenje. Danes so vsi sistemi in organizacije podvrženi presojanju kvalitete. Tudi šolski prostor in učitelji nismo izjema.
Na moji gimnaziji v avstrijski Radgoni moramo učitelji vsako leto najmanj enkrat letno opraviti veliko anonimno državno anketo o zadovoljstvu naših uporabnikov. Do neke mere lahko standardizirane teste prilagodimo posameznemu razredu, platforma za samoevalvacijo, povratne informacije in razvoj pouka pa obsega vprašalnike za zelo različna področja v vzgojnem in izobraževalnem procesu. Dijaki ankete rešujejo pri pouku, rezultate, ki se avtomatsko naložijo v nacionalnem sistemu za presojo kakovosti, pa učitelj lahko vidi takoj po njenem zaključku. Evalvacija je izredno pomembna in zelo koristna, če jo je učitelj sposoben pravilno interpretirati in se ob njenih rezultatih ne počuti napadenega, temveč jo sprejme kot pomoč pri lastnem napredovanju.
K mojemu pouku slovenščine na radkersburški gimnaziji hodijo praktično vsi Slovenci, letos je zadnji letnik obiskovalo deset Štajerk, Prlekinj in Prekmurk in en Prlek. Od prvega letnika so bili moj drugi najljubši razred, prva simpatija se je razvila prek ekranov v kovidnem času. Biti drugi najljubši zmerom pušča nekaj prostora za napredovanje, hkrati pa ne krati simpatije do onih, morda drugih najljubših. Ob polletni bilanci premlevam, kateri košček pouka mi je najbolj ljub, kaj se meni osebno zdi nepogrešljivo. In kakor koli obračam, vedno se zazankam v duhovitost, smeh, humor. Seveda me veseli, da zna moja klientela postavljati vejice, pozna mrtve avtorje in nekaj živih, razlikuje med večernico in Prešernovo nagrado, pravilno napiše prošnjo za počitniško delo, je samosvoja, nima strahu pred tematiziranjem tabujev in razmišlja zase, ne zame. Ampak najbolj me veseli, da skupaj negujemo in cenimo humor.
V tem pretepenem, razčlovečenem svetu smo vendarle sposobni smejati se. Iz srca, brez zlobe, glasno. Brez zamer. Na zaključni slovesnosti je bila v krasen šopek zataknjena vizitka mojih Slovencev: Imam te poln k… z nadaljevanjem na notranji strani: poln kufer ljubezni. In s sporočilom, v katerem je zapisano tudi: Zahvaljujemo se za nepozabna štiri leta skupnega smeha zaradi Vaših sarkastičnih for. Gimnazijci, ki štekajo. Le kaj bi si lahko želela več?