Petega oktobra je 955. dan vojne v Ukrajini. Vojne, zaradi katere sta se javno oglasila celo direktor ameriške obveščevalne agencije CIA William Burns in vodja britanske obveščevalne agencije MI6 Richard Moore. V uvodniku za londonski Financial Times sta skupaj opozorila, da je svetovni red »ogrožen, kot ni bil od hladne vojne«. Grožnje se nanašajo zlasti na Rusijo, Kitajsko in islamizem, sta zapisala. Kot sta šefa CIE in MI6 še poudarila v prvem skupnem prispevku, nimata »bolj zaupanja vrednih ali cenjenih zaveznikov« kot drug drugega. Zadeva je očitno zelo resna, če prvi ameriški in prvi britanski vohun v časopisnem članku nagovorita svet. Običajno vohunske igre potekajo v tišini, mračnih in temačnih prostorih, tam, kjer so doma le skrivnosti. Vohunske igre potekajo večinoma z zaprtimi kartami, odprtih je bore malo, bolje je povedati besedo manj kot besedo (pre)več. Vohunjenje je pač ena najstarejših obrti.
Mojster vohunske igre je bil tudi Duško Popov. Avgusta je minilo 43 let od njegove smrti. Rojen je bil leta 1912 v srbskem mestu Titel, a je nato kot vohun pod skrivnim imenom Tricikel služil Veliki Britaniji, saj je kot dvojni agent delal za še eno britansko obveščevalno agencijo, MI5, in že omenjeno MI6. Zaradi dobrega poznavanja jezikov – poleg nemščine je govoril še angleško, italijansko in francosko – in nemških kolegov na visokih položajih so ga Nemci pred Britanci povabili v svojo obveščevalno službo in delo je sprejel. Duško, za Nemce je bil Ivan, je nato zaradi protinacističnih prepričanj svoje storitve ponudil še nasprotni strani. Med vojno je kot vohun sodeloval tudi z ZDA in takrat dobil ključne informacije o tem, da bi Japonci znali napasti Pearl Harbor. O tem je obvestil tudi zvezni kriminalistični urad FBI, a Američani informacije nekako niso vzeli zares. Kot tudi ne 80 let pozneje informacije o tem, kaj bi se lahko zgodilo 11. septembra 2001. Američani, pač. Oni že vejo.
Zato tokrat nekaj besed več namenimo britanskim vohunom. Ian Fleming, avtor romanov o razvpitem tajnem agentu 007 Jamesu Bondu, je v nekem intervjuju izjavil, da je v njegovih zgodbah o agentu 95 odstotkov resnice. Rekel je, da je črpal iz lastnih izkušenj in izkušenj kolegov, ki so med drugo svetovno vojno delovali kot agenti oz. vohuni. Eden izmed njih je bil prav Popov. Fleming ga je spoznal na Portugalskem, ki je kot nevtralna država veljala za vohunsko oazo med drugo svetovno vojno, in prav on je tisti, ki ima z njegovim Bondom največ skupnih točk. Fleming je bil bojda celo priča Popovemu blefiranju s kupom denarja za igralno mizo, prizor iz igralnice v Estorilu pa je kasneje uporabil v svojem romanu Casino Royale.
Pixabay
Fotografija je simbolična.
Vohuni ljubijo nevarnost. Čeprav je bil poročen in imel tri otroke, je bil Popov znan po svojem razvratnem ljubezenskem življenju in je veljal za pravega plejboja. Dekleta so se v njegovih hotelskih sobah menjavala kot po tekočem traku, velikokrat jih je bilo na obisku tudi po več naenkrat in očitno se nobena ni mogla upreti njegovemu srbskemu šarmu. Šušlja se, da je skrivno imel Tricikel dobil zato, ker je imel v postelji rad trojčke. Navdušen je bil tudi nad hitrimi avtomobili. Za svoje zasluge je bil leta 1947 odlikovan z redom britanskega orla, ki pa mu ga Britanci, ker ga niso želeli razkrinkati, niso javno izročili v Buckinghamski palači, kot je to običaj, temveč na zasebni slovesnosti v londonskem hotelu Ritz. Povsem vohunsko. Res vse skupaj zveni kot pravi James Bond.
Pa še o Ianu Flemingu. Ko je leta 1953 na začetku hladne vojne v Londonu izšla drobna knjiga, natisnjena na slabem papirju, z že omenjenim naslovom Casino Royale, nihče ni mogel slutiti, da bo iz tega kratkega vohunskega dela nastal fenomenalen knjižni in filmski cikel, ki mu v dvajsetem stoletju in pravzaprav še danes ni para. To je bila prva knjiga serije o agentu Bondu, Fleming pa je o njem napisal dvanajst romanov in dve zbirki kratkih zgodb, preden je umrl leta 1966, star 56 let. Tudi Fleming je kot Popov in Bond rad zvrnil kak kozarec alkoholne pijače preveč, bil pa je še verižni kadilec, saj je cigarete prižigal drugo za drugo. Fleming je pravice za film o Bondu pred smrtjo prodal producentoma Harryju Saltzmanu in Albertu Broccoliju, ki sta s filmi o agentu nato zaslužila milijarde, sam pa se je zapisal med legende, o katerih pišemo še danes. Sicer je kot rezervni častnik med drugo svetovno vojno služboval v obveščevalni službi britanske mornarice. Torej je bil tudi on neke vrste tajni agent.
Le kaj bi Fleming, Popov in Bond danes porekli na časopisni članek Burnsa in Moora?