Moja mama je doživela drugo svetovno vojno. Ko je hodila v prvi razred, so Prekmurje zasedli Madžari. Slovenske učitelje so čez noč zamenjali madžarski, ki niso znali niti besedice slovensko. Otroci so se v šoli morali vse učiti v madžarščini, čeprav jim je bila popolnoma tuja. Mama bo letos dopolnila 90 let, a še zdaj govori o tem z odkritim sovraštvom. Večkrat nam pripoveduje, kako so fantje iz protesta narobe izgovarjali madžarski pozdrav, samo da so jezili učiteljico, čeprav so bili potem za kazen tepeni. Zasovražila je vse, kar je povezano z Madžari. Pravi, da bo to nesla s sabo v grob.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(KAVČ #15) Nika Kovač: "Redko sem očarana, doma so me učili, da moram biti kritična – še posebej do politikov"
Sociologinja, antropologinja in vodja Inštituta 8. marec je postala sinonim za gibanja, ki spreminjajo družbo – od pravic žensk in enakopravnosti do pitne vode, medijske svobode in volilne participacije.
Pred kratkim sem po radiu slišala, da na svetu trenutno poteka 55 oboroženih spopadov. Tisti, ki imajo moč, se ne ozirajo na trpljenje slabotnih, vidijo le svoje cilje in jih hočejo doseči ne glede na posledice in žrtve. V mnogih krajih, ki sva jih v bližnji preteklosti obiskala z možem, danes divjajo vojne in nemiri. V Rusiji in Ukrajini se je že leta 2016 čutila napetost zaradi ruske zasedbe Krima. Bilo je samo vprašanje časa, kdaj bo dokončno počilo. Vojna v Ukrajini traja več kot dve leti in ni ji videti konca. Zdi se, da smo se nanjo vsi nekako navadili. Ob poročanju o napadih, smrtnih žrtvah, ranjenih in gmotni škodi se sploh več ne zdrznemo, kot da je to nekaj samoumevnega, del našega vsakdana. Vzroki za vojno tičijo globoko v preteklosti, vsaka stran uveljavlja svoj prav. O premirju se ne govori, nihče ne popusti niti za centimeter. Vedno pa svoj lonček pristavijo svetovne velesile, ki v vojnah kujejo največje dobičke. Na preprostega človeka se nihče ne ozira.
Lani pozimi sva obiskala Izrael, kjer pravega miru ni že od njegove ustanovitve kmalu po drugi svetovni vojni. Vstop v Gazo je bil že ves čas dovoljen samo s posebnimi dovolilnicami, tako da tja nisva mogla. Sva se pa za en dan z avtobusom podala na Zahodni breg in si podrobneje ogledala ta del enklave, v katerem so razmere izredno težke. Enklavo obdaja osem metrov visoka betonska ograja z bodečo žico na vrhu, znotraj katere so Palestinci dobesedno ujeti. Judovski priseljenci so svojo državo Izrael dobili kot neke vrste nadomestilo za genocid. Nihče se ni ukvarjal s tem, kaj se bo zgodilo z ljudmi, ki so tu živeli prej. Po naselitvi so Palestince stisnili na dve manjši območji, Gazo in Zahodni breg, potem pa pas vedno bolj zategovali in širili svoja naselja. Svetovna javnost je ob tem mižala. Palestina pa, kot da ne obstaja, prav tako njeni ljudje. Priznalo jo je nekaj držav, a tiste najbolj ključne, ki krojijo usodo sveta, niso med njimi. Slovenija je priznala Palestino. Sramotno je, kakšni komentarji so ob tem prihajali s strani nekaterih politikov, ki si na račun trpečih in umirajočih nabirajo politične točke.
Kaj običajno storijo ljudje, ki so zatirani z vseh strani? Zatečejo se k skrajnostim, ki smo jim bili priča v bližnji in daljni preteklosti. To sva s soprogom v Izraelu doživela tudi v času najinega obiska. Ob sobotnem judovskem praznovanju je dvakrat prišlo do streljanja, enkrat pred sinagogo, drugič v neposredni bližini Zidu žalovanja. Sledili so protiukrepi, sovraštvo se je krepilo, stopnjevalo, pred kratkim je doseglo vrhunec in se razplamtelo v vojno, za katero ostajajo zgolj ruševine, tako materialne kot človeške. Nekateri si ob tem še vedno zatiskajo oči, saj je to daleč stran in se nas ne tiče. Gre pač za muslimane, o katerih nimamo najboljšega mnenja, Amerika pa itak vedno in povsod meša gnojnico.
Še en dokaz, da je denar sveta vladar, siromak bo vedno siromak, življenje ni enako življenju. Četudi bo morda nekega dne spet zavladal vsaj navidezni mir, bodo ostale trajne posledice. Bo lahko otrok, ki so mu pred očmi pobili družino, to kar tako potisnil v pozabo? Bo oče, ki je ostal brez žene, sinov ali hčera, lahko živel naprej normalno življenje? Ne verjamem. Vojne bo najbrž enkrat uradno konec, a mržnja se ljudem zagrize v kosti, in kot pravi moja mama, ostane v njih vcepljena do smrti. Uporniški bakovski šolarji so pred dobrimi 80 leti namesto madžarskega pozdrava »isten veled« govorili »belo tele«, tvegali batine, a našli drobno zadovoljstvo v tem, da so se na svoj način zoperstavljali madžarskim zavojevalcem.
Uradno premirje bo v teh nemirnih državah enkrat v prihodnosti najbrž doseženo. Trajni mir pa je nekaj povsem drugega. In kdo je kriv za to? Vprašanje za milijon dolarjev. Ameriških.