Novinarstvo je »fajn«. To trdim, odkar sem tudi sama vstopila v ta svet. Čeprav je bil v osnovni šoli to le približek pravega novinarstva, sem svoje prve prispevke začela pisati že takrat, v okviru izbirnega predmeta, pri katerem smo ustvarjali šolsko glasilo. Že takrat sem bila prepričana, da bom nekega dne novinarka. Z vpisom na študij in pridobitvijo novinarske izobrazbe sem se temu cilju približala, dokončno pa se mi je želja začela uresničevati z opravljanjem praktičnega in študentskega dela v medijih ter kasneje z zaposlitvijo v tiskanem mediju. Sanje majhne deklice so postale resničnost in vedno, kadar me kdo vpraša, kako je biti novinar, odgovorim enako. Da delam to, kar imam resnično rada. Res pa je, da se realnost novinarskega poklica zelo razlikuje od sanj, ki sem jih imela nekoč.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Pomurka, ki izvaja psihosocialno svetovanje, opaža, da so najpogostejše stiske mladih strahovi
Osamljeni in izgoreli mladi so posledica tega, da ne znamo postaviti zdravih mej, pravi Anita Pertoci.
Novinarski kolegi lahko potrdijo, da delo v medijih ni (vedno) enostavno, predvsem v zadnjem obdobju, ko so takšni in drugačni pritiski na novinarje čedalje večji, ko se v marsikatero medijsko hišo želi mešati politika, ko si za splošno javnost velikokrat nebodigatreba, ko ne nazadnje ves čas visi v zraku vprašanje financ in krčenja stroškov, tudi oziroma predvsem na račun zaposlenih. Dejstvo je, da s(m)o tradicionalni mediji, torej tisk, radio in televizija, v nezavidljivem položaju, saj v ospredje vse bolj prihajajo spletni mediji. Bolj kot ti so »problematična« družbena omrežja, ki so za marsikoga edini pravi vir informacij, čeprav so te velikokrat nepreverjene in daleč od verodostojnih. S tem se pospešuje razvrednotenje poklica novinarja. Vsak, ki ima pet minut časa, misli, da je že lahko novinar in da lahko informira javnost s kakršnimi koli informacijami že. Zaradi tega smo tudi tisti, ki se trudimo to delo opravljati vestno in odgovorno, zmetani v isti koš.
Bolj kot tovrstno objavljanje na družbenih omrežjih me jezi, kadar se v spletnih medijih, ki so tudi v našem okolju prisotni že vrsto let, objavljajo prispevki, ki so »ukradeni« oziroma so delo nekoga drugega. Nedavno, čeprav to zdaleč ni bil edini primer, sem tudi sama zasledila v enem od pomurskih spletnih medijev identičen prispevek, kot sem ga pripravila za naš časopis in našo spletno stran. Z dejstvom, da je bilo moje delo prepisano, pod njim pa je bil nato naveden drug avtor, sem soočila domnevnega avtorja, vendar odziva seveda ni bilo. Da o tem, kolikokrat smo s sodelavci že kateremu novinarskemu kolegu poslali fotografije v dobri veri, da nas bodo v svojem mediju navedli kot avtorja, pa tega niso naredili, niti ne govorim.
Še bolj vzbuja skrb objava prispevkov, ki so neresnični in zavajajo. Nedaven primer, zaradi katerega je završalo tudi med bralci in komentatorji enega od spletnih medijev, je to le dokazal. Objavljen je bil namreč prispevek o smrti nekoga, informacija pa ni bila resnična, nato je sledilo še opravičilo, ki naj bi čudežno vse rešilo. Škoda je bila že storjena in je zagotovo javno opravičilo ni popravilo.
Nikakor ne trdim, da se napake novinarjem in v medijih ne morejo zgoditi. Seveda se lahko. Vsak, ki dela, greši in vsak od nas je zmotljiv. Pri vsakem poklicu je tako. Hkrati pa bi moralo biti samoumevno, da se za svoje napake opravičiš in jih skušaš popraviti, tako pri opravljanju poklica kot v življenju na splošno. Nikakor pa ni opravičila za to, da v medijih, ki sooblikujejo, informirajo in ne nazadnje izobražujejo javnost ter so eden izmed stebrov družbe, na račun klikov objavljaš informacije, ki ne držijo in ki povrhu delajo nepopravljivo škodo. Tako vpletenim kot tudi drugim medijem, ki se s svojim delom trudimo, da novinarstvo res ne bi postalo nepreverjena instant informiranost.