Vestnik je star 75 let, vendar se mu leta sploh ne poznajo. Kako bi lahko bil star, če ga ustvarja ekipa mladih piscev, sodelavcev. Ti prekipevajo od življenja in so na vrhuncu ustvarjalne moči, kar se pozna pri njihovem delu. Hkrati so dovolj stari, da imajo za seboj že dovolj (pre)izkušenj, da vedo, kaj hočejo, pa tudi, kako se vrti ta svet in kako bi se moral. Kritično in razumsko, predvsem pa skozi prizmo sodobnega časa gledajo nanj. Zaradi njih je Vestnik tudi danes v zelo dobri formi. In tam, kjer se dogaja generacijska pomladitev, tam je prihodnost. Kaj si človek, ki je soustvarjal njegovo zgodbo štirideset let, sploh lahko želi več? Ustvarjeno šele zaradi izročila postane dediščina, ki je tista zadnja dopolnitev življenjskega smisla.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Začasno bo motena dobava pitne vode
Dobava bo prekinjena predvidoma nekaj ur.
To spoznanje o dolgoživosti pa je tudi, priznam, balzam na mojo rano, ki me je kot ustvarjalko Vestnika večkrat žgala v preteklosti. Najbolj to, da so se naduteži iz samooklicanih sodobnih trendov spravljali nanj in črnili njegov pomen, ga posmehljivo in cinično obkladali z vonjem po starikavosti in zatohlosti orumenelega papirja ter mu pripisovali usodo, enako sporočilom z njegove predzadnje strani.
Vprašanje obstoja Vestnika sem že zdavnaj umaknila iz svojih misli. Dokler bo obstajala potreba po lokalnem mediju, bo Vestnik imel priložnost. Bodisi na papirju ali na pametni tablici, enkrat v prihodnosti morda na čem novem, kar se bo uporabljalo za prenašanje novic in informacij. V to verjamem enako trdno, kot je neizpodbitno dejstvo, da ima Vestnik spoštovanja vredno preteklost in mu pripada tudi sedanjost. Dolgoživost mu dajejo ljudje, ki s svojimi zgodbami v besedi in sliki tvorijo vsebino medija, ter bralci, ki ga berejo s kritično držo in zaupanjem. Poklon bralcem je v času, ko Vestnik praznuje svoj jubilej, resnično iskren. Predvsem pa je pošten ter razbremenjen uzde zlaganosti, da ima bralstvo vedno prav. Morda ta misel osupne. Na prvi pogled celo negira povedano o iskrenem odnosu do vseh vas, ki prebirate Vestnik. Vendar ni tako, kot se zdi. Prosim, berite dalje.
Vestnik živi zato, ker ni prodal svoje duše. Nikomur, ne lastnikom podjetja kot izdajatelja ne ozkemu krogu bralcev. Nikomur ni uspelo ustvariti zanke z opominjanjem zaposlenih, kdo jim reže »kruh«. V zadnjih štirih desetletjih skupne poti sem doživela več vrst ponujanja »belega kruha«, toda klečeplazenje zanj ni po moji meri, vidim, da tudi za moje mlajše kolegice in kolege ne. Tudi njih držijo pokonci ponos in neuklonljivost ter pripravljenost ob trčenju ob oviro nadaljevati pot, čeprav zato bolj zavito in strmo.
Vestnik se ne posveča izbrancem iz nobenega interesnega kroga, ne kapitalskega, ne političnega, ne nazorskega, ne cehovskega. Vestnik se izogiba tudi zanki nevarne dvojine, ki temelji na znani delitvi na mi in oni. Videnje stvari skozi prizmo teh dveh polov namreč vleče v vrtinec delnih resnic. Naslednji stopnji sta potem neresnica in napadalna resnica. Vestnik je ohranil izjemen privilegij, da je lahko svoj in da lahko pove to in tako, kot misli. Vzame v zakup, da mu za zapisano vsi ne ploskajo, a četudi komu kaj ni po volji, nima v rokah ničesar, s čimer bi lahko dokazal, da je v ozadju tega kupčija. Ob tem pa je vendar treba priznati, da smo tudi njegovi ustvarjalci samo ljudje, da včasih naredimo napake. To priznamo in nam je zanje žal.
Zaupanje in verodostojnost, ki ju uživa Vestnik, sta izjemna. S čim drugim kot s tem bi si lahko pojasnili to, da nekateri že leta in še vedno tiskane izvode, skrbno povezane v snopiče, shranjujejo kot pričevalce nekega časa. Da so članki, ki pripovedujejo o družinskem uspehu ali uspehu katerega od članov, uokvirjeni ter obešeni na vidnem mestu skupaj z drugimi spominskimi fotografijami z družinskih dogodkov. Enako skrbno jih imajo izobešene v marsikateri javni ustanovi ali prostoru društev, še na stenah obrtniških in podjetniških delavnic jih je mogoče najti. Vestnik je namreč vedno bil in vedno bo blizu ljudem.