Pripoveduje(m) o tem, kako se je v meni sesula lestvica večvrednosti oprijemljivega sveta in ničvrednosti virtualnega. Prvega sem imela za trdnjavo človeka pri njegovem razumskem in počlovečenem delovanju. Drugega za opij ljudstva. Za beg pred stvarnostjo, maličenje stvarnih podob in predajanje iluzijam.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Dobro vino je še vedno cenjeno, ocenjujejo v Vinogradništvu Kolarič
Družina Kolarič je prve trte zasadila daljnega leta 1946. Na sedmih hektarjih vinogradov pridelujejo dvanajst sort, posebej ponosni so na svojo penino.
Kaj je bila macola, s katero sem razbila goro v sebi, se sprašujete bralci teh vrstic. Začelo se je z virtualno igro, dirko formule ena. V prvem trenutku je bila slika z dirkalniki, stezo in okolico videti tako pristna, da sva se oba sedeča na kavču vprašala: Ja, kje pa zdaj dirkajo? Potem se je začelo razkrivati: lažna kulisa mesta, dirkališče, ki ga dejansko ni, dirkalniki z vozniki z neprepoznavnimi obrazi. Resnični so bili samo igralci v zakulisju in komentator, katerega glas in komentarji so bili, če prav pomislim, vendar drugačni od tistih, ki spremljajo dirko v živo.
Po mimobežnem srečanju z virtualnim svetom motošporta je sledil preklop na drug kanal. In pri tem bi verjetno ostalo, če ne bi naslednji dan kot nalašč slišala in potem tudi poslušala do konca radijskega pogovora o tem, kdaj, ali sploh kdaj, bodo postale virtualne športne igre del olimpijskih iger. Odlična razprava, ali je bil tudi čas zanjo izbran pravi trenutek, pa nisem ravno prepričana. V zraku je namreč evforija zaradi olimpijskih medalj, slavljenje športnikov iz mesa in krvi kot nacionalnih junakov, navijanje, ki je zedinilo državljane in jih dvignilo v domoljubju ob slovenski zastavi.
Če se vrnem k radijski oddaji. Osupnilo me je razkritje sogovornikov, da se je vprašanje, ali virtualne športne igre sodijo pod olimpijske kroge ali ne, prvič postavilo že pred kar nekaj leti, da so razponi med ponovitvami tega vprašanja vse krajši. Torej Japonska kot svetovna velesila v digitalizaciji in gostiteljica olimpijskih iger sploh ni bila povod za kaj takega. Sogovorniki so blesteli pri iskanju argumentov za in proti, da virtualne igre postanejo del olimpijskih iger. Potem pa kot naravnost v ringu: Če nasprotniki tega, da virtualne športne igre postanejo del olimpijskega tekmovanja, poudarjajo, da so te neprijazne do človeka, se vprašam, ali je boks prijaznejši. Tu vendar gre človek na človeka, je dejal eden od govorcev.
Načel je temo telesnega trpljenja v vrhunskem športu in posledic, ki jih imajo za telo nadčloveška naprezanja. Trpljenje v realnem svetu kot kult, odrešitev, način očiščenja in iskanja smisla? Je res virtualni svet, ki ga rojeva era digitalizacije, eno samo lagodje?
Vprašanj je bilo vse več, pametnih odgovorov vse manj. Prignala sem se do tega, da sem se vprašala, s čim človek plačuje ceno življenja. S tem, kar ima, s telesom in umom. Cena je lahko enako visoka na vseh ravneh, v resničnem ali virtualnem svetu ali v tistem vmes. Pekel ali raj človek lahko občuti na zemlji (v resničnosti) ali v oblaku (utvari), pa tudi tam nekje vmes.
Virtualni svet sam po sebi ni hudič v škrlatu, kot resnični svet ni rajski angel. Mislim, da je še najbolj res, da je ne glede na to, na kateri strani smo, povsod odločilen človeški odsev. In pri tem prepričanju zdaj ostajam. Dokler spet ne doživim demontaže tega.
Lahko še naprej tuhtam in modrujem, se privedem v mislih celo do transcendence, toda šport, pa naj bo virtualni ali resnični, je danes velik biznis.
Ljudje od tega tako ali drugače živijo, od čistilke, ki pomiva tla v garderobi športnikov, do milijonarjev, ki jim športniki v arenah oplajajo premoženje. Hrčki, ki poganjajo kolo, pa so seveda uporabniki »kruha in iger«, torej gledalci in navijači.
Tudi olimpijske igre so velik posel in – kako pomenljivo – celo medalje za nekatere športe podeljujejo pod vznožjem gorovja Fudži na dirkališču formule ena, torej v areni športa, v katerem se obračajo težki milijoni.
Japonska je zaradi praznih stadionov zaradi epidemije veliko izgubila. Številke so vrtoglave. Naložbe v posel so šle po zlu. Bi bilo z virtualnimi igrami tveganje za naložen denar manjše?
Virtualne športne igre so vse bolj priljubljene, sem že pred časom nekje prebrala, prav tako je trg digitalnih pripomočkov za to vedno bolj bogat. Trend pa je ustvarjanje tako imenovane obogatene resničnosti, torej da ste v udobju svoje dnevne sobe aktivni igralec na primer golfa, ko s palico udarjate po digitalni žogici, ki vam jo nastavlja projektor. Ta potem tudi zaznava, kako daleč in kam bi žogica poletela. Nekoč znanstvena fantastika, danes resničnost. Vse skupaj pa produkt izjemnega človeškega uma. In ve se, da bo tudi to v prihodnjih letih na trgu doseglo milijardne prihodke. Kapital je na preži.