Ob pogledu na prekmursko zgodbo priključevanja z gorenjske strani vse izgleda še vedno preveč eksotično. Na eni strani jo vidijo tako kot romantični svet dobrih ljudi, od katerih pričakujejo, da jim bodo vedno odprli svoja vrata na stežaj. Približno tako se to okolje še vedno odslikava skozi medijsko oko. Nemalokrat se zgodi, da so Prekmurci deležni kake kletvice, ko osrednja slovenska javnost izve, da so dobili kak razvojni krajcar iz svoje malhe. Vse to se dogaja, ker se s Prekmurjem nikoli niso ukvarjali, kaj šele, da bi ga poskušali razumeti. To, kar je Prekmurje dajalo, ne samo v kulturnem smislu, ki je v tem času v ospredju zanimanja, ampak tudi v ekonomskem smislu, pa je povsem odrinjeno. S tem se preprosto nihče noče ukvarjati. Če bi se, se danes ne bi pogovarjali o ustanavljanju razvojnih strateških svetov, kot to predlaga poslanec Jožef Horvat v svojem odprtem pismu predsedniku vlade. Država bi brez pomisleka začela vračati svoj dolg Prekmurju. Prekmurje oziroma Prekmurci so veliko žrtvovali za razvoj treh držav, v katerih so živeli oziroma živijo kot priključen del k matici. Neposredno po priključitvi jih je izigral »zemljiški kapital«, ki je dosegel, da takratna agrarna reforma in delitev zemlje med male kmete ni bila brezplačna, ampak odplačna. To je velik del takratnih malih kmetov spravilo na boben in jih pognalo v eksodus. Svoje preživetje so reševali kot sezonci ali kot izseljenci v Ameriki. V bistvu se je ponovila zgodba, ki so jo že doživljali za časa madžarskega škornja. Razlika je bila le v tem, da niso bili zatirani kot narod. Po drugi vojni so kot agrarno področje morali zagotavljati hrano za pospešeno industrializacijo takratne republike. Modeli so bili različni, starejši se še spomnijo t. i. obvezne oddaje, ki pa ni bila samo prekmurska značilnost. Za razbremenitev prekmurske kmečke zemlje, ki so jo simbolno začeli imenovati žitnica Slovenije, so v pokrajini začeli postavljati delovno ekstenzivne panoge, in to iz preprostega razloga, da so na zemlji ohranjali dvoživke, ki so svoje plače uporabljale za vzdrževanje in razvoj kmetij in s tem dostop do cenejše hrane v drugih okoljih takratne republike. T. i. kmetijsko vprašanje Prekmurja, od priključitve pa vse do današnjih dni, na zelo enostaven način dokazuje, kdo je dejansko imel koristi od naravnih danosti Prekmurja. Te so še danes med največjimi po strokovnih analizah. Zaradi občega ali nacionalnega interesa pa jim nikoli ni bilo dano, da bi lahko s temi resursi neposredno upravljali. Hrana je bila preveč pomembna, da bi jo takratne oblasti izpustile izpod kontrole.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Lelosi obuja duh Mure: V soboškem proizvodnem obratu se obeta več kot 100 novih zaposlitev
Hitro rastoče kamniško podjetje del proizvodnje iz Kitajske seli v kompleks nekdanjega tekstilnega giganta v Murski Soboti.
Zgodba ima svoje nadaljevanje. Ko se več ni dalo vzdrževati ravnovesja med delovnimi mesti v delovno intenzivnih panogah in kmetijstvom in so Prekmurci porabili preveč pridelane hrane zase, je prišlo do novega zgodovinsko prelomnega trenutka. Tako, kot se ob stoletnici priključitve veselimo, je minilo 50 let od časa, ki je najbolj travmatično zarezal v prekmursko bit. Bivša država je konec leta 1968 podpisala tri znamenite sporazume s takratno Zvezno republiko Nemčijo. Ti sporazumi so odprli vrata zdomstvu – začasnemu izseljevanju jugoslovanskih delavcev v Nemčijo. Znotraj tega paketa je ta eksodus zajel tudi Prekmurje. Šlo je za začasno izselitev, ki pa je postala stalna. Tega odliva dveh generacij, kot se vidi zdaj, Prekmurje ni preneslo. Čeprav so bile ekonomske koristi od zdomcev velike in so bile vidne še v času osamosvojitve in tranzicije, pa je to spodrezalo prekmursko skupnost v demografskem smislu. Od takratne koristi množične izselitve si več ne more opomoči, ampak je izpostavljena hiranju. Če se je vmes pojavil kak preblisk, ki naj bi zasukal zgodbo v pozitivni smeri, se ta dokaj hitro izniči. Prejšnji režim je deloval po neki svoji logiki in počasi spodjedal Prekmurje. Sedanji družbeni red ali kapitalizem deluje po neki drugi. V svoji liberalno fundamentalni usmerjenosti si je prisvojil te t. i. imenovane naravne danosti regije za kovanje dobičkov za svoje potrebe. Do Prekmurca, ki je do svojih danosti imel razvit občutek za upravljanje in skrbno ravnanje, pa ima podcenjujoč odnos, in to ne glede na barvo kapitala (domačo ali tujo). In to Prekmurca spet odganja od doma, in to tja, kamor so šli njegove tete in strici pred skoraj petdesetimi leti.
