Četudi je tok človeškega življenja sila nepredvidljiv, je možno v njem zaslediti stalnico, ki pride vsaka štiri leta in se ji reče lokalne volitve. Mandat soboške mestne oblasti, kakor tudi drugih občinskih, se izteka, razbiti so številni miti in odprta mnoga gradbišča, kjer se bo čez nekaj dni ali mesecev veliko govorilo o pomembnih pridobitvah in tisto najpomembnejše – delile se bodo zasluge za to in ono. Bleščeči nasmehi se bodo selili z betonskih potk na plakate, množili se bodo stiski rok in inflacija obljub bo presegla tisto v Srbiji leta '90. Vedno je tako. Vsaka štiri leta. Boj za lokalno oblast, boj za svoje najbolj zveste, ki jim je treba zagotoviti preživetje za nadaljnja štiri leta, in potem znova in znova in …
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Dobro vino je še vedno cenjeno, ocenjujejo v Vinogradništvu Kolarič
Družina Kolarič je prve trte zasadila daljnega leta 1946. Na sedmih hektarjih vinogradov pridelujejo dvanajst sort, posebej ponosni so na svojo penino.
Bistvo mandata v mestni občini, ki se bliža h koncu, je razmeroma trdna koalicija, ki si jo je zagotovil župan. Občasni potresni sunki, predvsem ko je šlo za kadrovske zadeve, so se hitro sanirali in želje opozicije so bile nepomembne, pogosto so zvenele kot klic vpijočega v puščavi. Ampak? Saj to je bistvo demokracije. Večina vlada, manjšina se kuja in kaže s prstom. Vedno je bilo tako in vedno tako tudi bo. Vprašanje je samo, na katero stran te zanese tok življenja. Res je, da obstajajo tudi taki, ki plavajo čez tok. Enkrat so na tej, drugič spet na oni strani, najraje pa tam, kjer je večina in kjer je oblast.
Pred štirimi, osmimi, dvanajstimi leti si živel v pričakovanju in stiskal pesti za svojega kandidata ter ga seveda tudi volil. Tokrat te ob trenutnem izboru spreleti čudno čustvo, nejevolja nad ponujenim. Velikokrat je mogoče slišati, da dobrih gospodarstvenikov politika in politične funkcije ne zanimajo. V mestni občini to ne drži, saj sta dva kandidata gospodarstvenika, eden izvira iz tako imenovanega javnega sektorja. Poraja se ti vprašanje, ali bo nastopila kriza trgovskih centrov, ali se bo gradbeni balonček razpočil, ali pa so ljudje res lahko tako sposobni, da obvladajo županovanje tako za zraven.
V tem toku človeškega življenja pa obstaja tudi zadovoljstvo.
Danes nas kandidati iz vseh občin nagovarjajo s plakatov in se s kerozinskim pogonom udeležujejo prireditev, kjer delijo posiljene nasmehe in stiskajo roke znanim in neznanim potencialnim volivcem. Vsi brez izjeme pa iščejo podporo v gospodarstvu. Želeli bi fotografijo poleg tega ali onega zaposlovalca, direktorja, lastnika, ampak kaj ko je teh malo – bistveno premalo, in da bi se izognili zameri, stopijo korak, dva nazaj, se vljudno opravičijo in želji ne ugodijo. Razen redkih, ki niso odvisni od lokalnega okolja in ne živijo tu. Imajo to srečo, da so prepoznavni, in to svojo prepoznavnost delijo najprej malo levo, malo desno, tja pač, kamor teče tok, kot pljuskajo valovi.
V tem toku človeškega življenja pa obstaja tudi zadovoljstvo. Zadovoljstvo ob spoznanju, da lahko živiš in preživiš brez tega cirkusa in zadovoljstvo, da ti ni treba sklepati kompromisov na račun nekoga drugega. In ko se bodo letošnjo jesen drugi hvalili z nogometnim klubom v prvi ligi, izvajanjem velikih naložb v gospodarstvu in odpiranjem novih delovnih mest, boš ti zadovoljno ugotovil, da s tem nimajo nič in si lastijo zasluge drugih za lastno promocijo in preživetje, sam pa tega ne potrebuješ, ker si sam del te zgodbe in svoje delo, tudi tisto družbeno odgovorno, hraniš zase in tiste pristne, ki pri tem sodelujejo in ga soustvarjajo.
