Poletje je čas, ko v naši bližnji, pa tudi širši okolici potekajo številni dogodki. V poletnih mesecih ne manjka različnih športnih turnirjev in taborov, pa glasbenih festivalov, nenazadnje tudi veselic, ki jih pogosto spremljajo gasilska tekmovanja. Večja je tudi izbira za udeležbo na bolj intimnih, manjših glasbenih nastopih, razstavah in predstavah. Lahko bi torej dejali, da se za vsak okus najde nekaj.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Alzheimerjeva bolezen: Za skrb za dobro zdravje možganov ni nikoli prezgodaj in tudi ne prepozno
September je svetovni mesec Alzheimerjeve bolezni, ki letos poteka pod sloganom Čas za ukrepanje proti demenci, čas za ukrepanje proti Alzheimerjevi bolezni.
V letošnjem letu so na svoj račun prišli predvsem športni navdušenci, ne manjka namreč velikih športnih dogodkov na evropski in svetovni ravni. Kot uvod v poletne mesece se je v Nemčiji začelo evropsko nogometno prvenstvo, vmes smo stiskali pesti za naše odbojkarje, ki so sicer z nastopi v ligi narodov začeli že prej, sredi julija se začnejo še olimpijske igre, kamor so se ravno odbojkarji uvrstili sploh prvič. Za dodaten zgodovinski dosežek so pred dnevi poskrbeli tudi naši nogometaši, v teku je še tritedenska kolesarska dirka po Franciji, na kateri imamo Slovenci ponovno vsaj dva močna aduta za končno zmago.
Izbira, kdaj spremljati katero tekmo ali dirko naših športnikov, je in bo tudi v prihodnje torej sladka skrb. Vsega tega seveda ne bi bilo, če naši športniki ne bi bili tako uspešni in ne bi dosegali vrhunskih rezultatov. Seveda, tekmovanja bi potekala tudi brez njih, vendar bi bilo takrat spremljanje manj pristransko, manj navijaško. Kot je bilo izpostavljeno že tolikokrat doslej, je dejstvo, da šport združuje, predvsem kadar gre za reprezentančne nastope. Množice navijačev povsod po svetu se v podporo svojih športnikov zgrinjajo na prizorišča, tam z navijaškimi rekviziti glasno navijajo, se veselijo ob njihovih uspehih in jočejo ob neuspehih. Spet drugi stiskajo pesti za »svoje« pred domačimi televizijskimi zasloni ali so kako drugače na tekočem z rezultati. Če sem prej omenila svet, lahko brez problema to prenesem tudi na našo državo. Dejstvo je, da šport in pomoč sočloveku povežeta Slovence bolj kot vse drugo, kar je tudi prav.
Tudi sama sodim med tiste, ki brez športa, tako ali drugače, ne more. Sodim pa tudi med tiste, ki so jim blizu glasba, kultura, prostovoljstvo. Skoraj dve desetletji se tako že udejstvujem v kulturnem društvu, v zadnjih nekaj letih skrbim tudi za organizacijo različnih dogodkov na društveni ali, če želite, vaški ravni. Četudi to nikakor ni primerljivo s številom obiskovalcev zgoraj naštetih športnih dogodkov, sta odgovornost in potek priprav za izvedbo enaka. Prav tako je treba prireditev prijaviti, poskrbeti za varnost in red, za program, da ne omenjam vseh ostalih malenkosti in podrobnosti, ki ostanejo marsikateremu očesu skrite. Bistvena razlika pri organizaciji teh »vaških« dogodkov je tudi v tem, da običajno delamo eni in isti ljudje, in to popolnoma brezplačno, še bolj kot to pa ujezi dejstvo, da so takšni dogodki in prireditve marsikomu »brezvezne«. Ko organiziraš dogodek in tam poleg nastopajočih sedi le peščica domačinov, se sprašuješ, ali je vredno, po drugi strani pa je od teh istih še vedno slišati, da se v nekem kraju ali občini nič ne dogaja, da nihče nič ne pripravi.
Polemizirati o tem, zakaj je temu tako in zakaj postajajo ljudje tako vase zaprti in malodušni do velike večine stvari, nima smisla. Vsak ima namreč svoj okus in se tudi odloča, katere so njegove prioritete, je pa nekako težko verjeti, da bi bilo večini vse tako nezanimivo. Če namreč sodim po tem, da skoraj vsaka gasilska veselica, na kateri velikokrat nastopajo pomanjkljivo oblečene hrvaške estradnice, privabi množice obiskovalcev, bi morda ti isti ljudje lahko kdaj pa kdaj še prej zavili na kakšen takšen dogodek.