Letošnje geslo svetovnega dne spomina na žrtve prometnih nesreč pravi Nikoli nisi pripravljen na občutek, ko te izguba ali poškodba za vedno zaznamuje. V 17 letih delovanja zavoda Varna pot lahko vsako izrečeno besedo samo potrdimo z več sto izpovedmi ljudi, ki so jih najhujše posledice zaznamovale za vedno. Številni med njimi so se osebno, medijsko ali v javnosti izpostavili, angažirali, praviloma pri najhujših nesrečah, za katere je bil vzrok alkohol. Žal so se zaradi bolečin in trpljenja ob izgubi najdražjih utrudili, obupali, ne zmorejo več. Ob mislih, da bodo njihove zgodbe ljudem v poduk ali vsaj razmislek odgovornim za oblikovanje pravilnega odnosa do alkohola v prometu, razočarani ne vidijo logike, morale in smisla v sistemski potuhi, podpori in sprevrženosti družbe, odgovornih uradnikov in določene politike na področju alkohola ter njegovih posledic na cestah.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Prvi sneg zapadel tudi po nižinah
Na cestah velja večja previdnost.
Alkohol je še vedno vztrajen ubijalec življenj na cestah. Nekateri, ki vztrajamo, pa se napajamo z besedami ambasadorke Marjane Kračun, ki je po izgubi sina, ko so zaradi pijanega voznika ugasnila tri mlada življenja, zapisala: »Prometna nesreča se je včeraj pripetila njim, danes nam in ne želimo si, da bi se jutri pripetila vam.« Seveda se tudi mi sprašujemo, kaj je v nas kot narodu, da čutimo tako globoko »spoštovanje« do alkohola, ki je vzrok neštetega gorja in povzročitelj tolikšne škode v družbi. Izgovori o t. i. mokri družbi ne veljajo več, saj so tudi drugi narodi v EU podobno »mokri«, pa so vsaj praviloma toleriranju alkohola na cestah kot družba na tak ali drug jasen način odločno rekli NE.
Mogoče del razloga tiči tudi v sami besedi nesreča, ki pijanega voznika skozi čas hitro prelevi v »žrtev«, s katero se kaj hitro poistovetimo. Tudi zato Združeni narodi, Svetovna zdravstvena organizacija in Evropska komisija že leta za prometno nesrečo ne uporabljajo besede nesreča (accident), temveč trčenje (crash, collision). Prisluhnili so Evropskemu združenju žrtev prometnih nesreč, ki pravi, da je nesreča tisti trenutek, ko nam pade krožnik na tla ali z vozilom trčimo v stebriček, nikakor pa ni nesreča, ko pijan, agresiven voznik ali tak pod vplivom droge na cesti huje poškoduje ali ubije nedolžnega udeleženca v prometu. Mogoče del razloga tiči tudi v dejstvu, da škodo, zdravljenje, rehabilitacijo, odškodnino, ki jo povzročijo pijani vozniki v Sloveniji, plačamo mi, davkoplačevalci, in ne pijani povzročitelj, kot je to ponekod.
In ta »solidarnost« je še toliko večja, ker se z dejstvom, da gre za naš javni denar, Slovenci nekako ne poistovetimo, ker ne čutimo, da nam je ta neodgovorni voznik vzel denar iz naše denarnice. In da zmoremo v naši »prelepi deželi« biti bolj pametni od pametnih, izkazujejo tudi zakoni, kjer si dopovedujemo najvišje standarde pravnih norm, ki alkohol uspešno predstavljajo kot »sekundarni vzrok« nesreč, kot olajševalno okoliščino v sodnih postopkih, kot malomarnost, kjer si lahko za prekršek vožnje pod vplivom alkohola nekajkratno huje kaznovan kot v primeru najhujših nesreč, kjer odprtost družbe s pogojno kaznijo zlorabimo in alkoholnim povratnikom izrekamo pogojno kazen, kjer policistom prepovedujemo pridržanje voznika, ki se je uspešno »pripeljal« v bližino doma, ipd.
Seveda imajo avtorji in vplivni družbeni snovalci tovrstnih pravnih določil svoja imena in priimke. V svojem zanesenem pravnem »prav« znajo nam laikom citirati pravno fikcijo »ignorantia iuris nocet« – nepoznavanje prava škodi. Vendar pa, ko jih laiki povabimo, naj svoj »prav« in unikatne pravne rešitve predstavijo strokovnjakom v EU in še druge poučijo o izvirnih »rešitvah«, na primer na evropskem kongresu varne mobilnosti, brž poniknejo, umaknejo svoje ime in priimek ter se skrijejo za institucijo. No, včasih pa jih z govorniškega odra le vidim kje v predzadnji vrsti slušateljev, ko veselo kimajo drugim odličnim praksam.
Vsak človek naredi napako. To nam narekuje življenje. In prav je, da vsak stoji za svojimi dejanji in zanje odgovarja. In če mu je za napako žal in želi sebi, sodniku, družbi pokazati, da je na cesti odgovoren in zaupanja vreden, bo lahko alkoholna ključavnica odlično orodje pogojnega in popravnega izpita. Seveda le, če bodo naši odgovorni uradniki sprejeli zakon in podzakonske akte, ki bodo to orodje opremili z vzvodi, ki bodo učinkoviti in ne le tržna niša prodajalcev ključavnic in še eno od sredstev za izogibanje odgovornosti. Kako? Preprosto! Tako, da bo leto dni poslušal življenjske zgodbe staršev brez otrok, otrok brez staršev, bratov, sester in segel globoko v žep. Baje tak ukrep deluje tudi v bolj razvitih državah EU.