K temu razmišljanju me je prisililo politično dogajanje, ki ga je sprožila afera Sodna palača. Stavba, ki ni za rušenje in ne za uporabo, je bila ocenjena na sedem milijonov evrov. Če mediji ne bi razkrili svinjarije pri tem nakupu, bi se denar obrnil, vsak bi dobil svoj del pogače in vlak bi šel naprej. Naprej v iskanje novih možnosti za nove koristi. Brez slabe vesti. Zdaj vemo, da se je dogajalo marsikaj. In mislite, da bo kdo za to odgovarjal? Pozabite. Kriv bi bil tisti revež, ki dela za minimalca in bi si zaradi težkega preživetja vzel žemljico. On bi bil kriv. Kajti on krade, gospodje na vrhu pa se kvečjemu zmotijo in seveda niso krivi. In zato ima politika tako slabo konotacijo.
Da ne bo pomote – še zdaleč niso vsi politiki slabi. Marsikaterega dobro poznam in ga cenim. Ste gledali kdaj po televiziji soočenje dveh politično različnih opcij? Kregata se, prerekata, vsak trdi svoje in ti veš, da po logiki eden laže. Saj ne moreta oba govoriti resnice, ker se potem ne bi prepirala in ne bi bila na različnih bregovih. In ti spet kot ovca lahko le poslušaš in … na koncu ugotoviš, da sta dosti govorila in nič povedala. Vmes seveda nista poslušala voditelja, ki ju je hotel ustaviti in iz razgovora izvleči kaj pametnega. Ne, govorila sta naprej, kajti voditelj bi ju lahko vprašal kaj neprijetnega. Zato mi ni jasno, zakaj se navadni ljudje zaradi politike prepirajo, hodijo na shode in so nasilni. Morda je odgovor v tisti srbski frazi, da »budale« umirajo za ideale.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(KAVČ #15) Nika Kovač: "Redko sem očarana, doma so me učili, da moram biti kritična – še posebej do politikov"
Sociologinja, antropologinja in vodja Inštituta 8. marec je postala sinonim za gibanja, ki spreminjajo družbo – od pravic žensk in enakopravnosti do pitne vode, medijske svobode in volilne participacije.
Nam, državljanom Slovenije, se vidi, da imamo mlado demokracijo. Naivni, kot smo, se nam na vsakih volitvah ponudi novi obraz. In mi ga kupimo. Sledi hitra prizemljitev in streznitev, ki pa nas pozneje nič ne nauči. Včasih imam občutek, da bi izbrali še Kekca, Lumpija ali Martina Krpana, če bi bili na listi in bi lepo govorili. Sam sem se v teh 33 letih samostojnosti udeležil prav vseh volitev. Glasove sem delil že vsem opcijam, a priznam, da me zadnja leta levica vse bolj sili na desno, čeprav se trudim iskati zgolj sposobne osebe. Če se dotaknem sedanje vlade in pogledam na področje, s katerim se poklicno ukvarjam, lahko le povem, da bomo verjetno Slovenci v kratkem lačni. Sedanji predsednik vlade je svoj program videnja prihodnosti kmetijstva (in s tem tudi veterine) napisal tako na kratko, da bi na en list formata A4 spisal še vizijo za dva druga resorja.
Mar predsednik vlade ne ve, da je kmetijstvo vedno najprej strateškega pomena? S hrano se vse začne. A temu ubogemu kmetijstvu je naša politika huda mačeha. Poglejmo primer: letno se v ustanovah, v katerih za hrano skrbi država (šole, bolnišnice, vrtci …), porabi za 200 milijonov evrov hrane. Če bi država skrbela za naše kmete in bi se tu uporabljala le slovenska hrana, bi ohranili marsikatero kmetijo, delež kmečkega prebivalstva ne bi vztrajno upadal, predvsem pa bi prispevali k zmanjšanju poraščenosti Slovenije z gozdom, ki zdaj znaša krepko čez 50 odstotkov in nas uvršča na tretje mesto v Evropi. Le zakaj se država boji močnega kmeta? In zakaj odlično hrano, pridelano pri nas, pojedo tuji otroci, ne naši?
Ampak tudi drugod ni dosti boljše. Ko gledam, kaj se dogaja v gospodarsko najmočnejši državi na svetu, kjer se že pripravljajo na volitve, se mi milo stori za našo Slovenijo. Oba glavna predsedniška kandidata imata skupaj natančno 160 let. Z vsem spoštovanjem do starejših, ampak eden se hvali, kako se je pogovarjal z že dolgo mrtvimi predsedniki, drugi pa nima niti osnovnega znanja o geografiji. Izmišlja si neke države, ki ne obstajajo, novinarji pa mu očitajo, da se je kot predsednik v povprečju na dan zlagal vsaj petnajstkrat. Ne verjame niti v dejstvo, da človek vpliva na podnebne spremembe. Zdaj pa bodi pameten in zaupaj v politiko.