Kot nepopisan list papirja je pred nami novo leto. Dnevi, tedni in meseci leta 2020, ki se jih veselimo in bojimo hkrati. Veselimo se jih, kajti če bi ostali brez časa, bi tudi vse novoletne želje in zaobljube izgubile smisel, in bojimo, ker nihče ni povsem gospodar svojega časa in ne prihodnjih dogodkov, ki nam krojijo življenje.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Bine Pušenjak se je vrnil z zdravljenja v tujini, doma so jim pripravili sprejem
Bine Pušenjak je pri dveh letih in pol zbolel za tumorom osrednjega živčevja. Zadnjih šest tednov so z družino preživeli v Italiji na zdravljenju.
Vsak zase najbolj ve, kaj ga navdaja s pričakovanji in kaj z negotovostjo, po sebi pa vem, da je soočenje s samim seboj, kaj si in koliko si ti res ti, največji izziv. Zato so zdaj vse moje želje strnjene v eno: da najdem pomiritev s seboj, notranji mir in sprejetost. Kajti brez tega varovalnega ogrinjala, osebne moči, ki iz tega izvira, so duša, srce in telo preveč ranljivi za sunke od zunaj.
Takšna usmerjenost vase je kot jadro, ki vodi v pomirjenost. Zato je tudi mnenje osvobojeno jeze, užaljenosti ali potrebe po obračunu, kot tako ni razdiralno, ne za človeka samega ne za skupnost. Želim si, da se bo veliko takih mnenj letos zvrstilo tudi v našem tedniku, in upam ter si želim, da tudi mojih. Pa naj začnem s tem, o čemer sem premišljevala zadnje dni. Imela sem nekoliko več časa za poslušanje radia in ob vsem slišanem je mojo pozornost pritegnilo kratko sporočilo: za prestop meje s Hrvaško je treba na nekaterih mejnih prehodih čakati dve uri. Pomislila sem na turiste v predprazničnem času, ki gredo na jug, ampak začuda so bili prosti mejni prehodi, ki jih običajno prestopi največ turistov. Potniki so bili zdomci, ki so se zaradi praznikov vračali domov.
Ne tako davno sta bila tudi pri nas božič in novo leto čas prihoda zdomcev. V mojih prvih spominih nanje so prihajali z velikimi avtomobili, vzbujali pozornost z drugačnim slogom oblačenja, vedenjem in celo govorico, v katero so se prikradli tuji naglasi. Občudovanje in zavist sta se prepletala ob pogledu nanje, ker se jim je uspelo prebiti višje od tega, kar smo poznali doma. O žalosti, ko so zapuščali družino, o marsikdaj trpkem življenju tam zgoraj, o premetanih kovčkih na mejah, ki so jih morali nekoč prestopati, takrat na glas ni govoril nihče. Pomemben je bil zaslužek v tuji valuti. Pritlične kmečke hiše so začele rasti v nadstropja, dobile so balkone, na katerih ni nihče počival. Zrasli so tudi novi hlevi in se na dvorišču znašel nov traktor. To vse je čakalo na vrnitev.
Toda ta je bila za mnoge zelo grenka. Zdomstvo je spremenilo ljudi, imelo svojo ceno. Razbite družine, občutek nesprejetosti ali tujstva ob vrnitvi, strahovi, da bodo zaradi premoženja tarča tatov in goljufov. Težko je bilo prenašati opažanja, da stvari »zgoraj« veliko bolje delujejo, tudi zdravstveni sistem, ki človeku z leti postaja vse pomembnejši. Zaupanje v domače je dobilo senco dvoma, včasih celo zaupanje v domače ljudi.
Stoletja sta izseljenstvo in zdomstvo zaznamovali pokrajino. Ljudem dajali kruh, a jim hkrati rezali korenine. Domača pokrajina je izgubljala najvrednejše, ljudi. Je to za nas samo še preteklost in živa izkušnja zdomcev, ki so pred prazniki ure čakali na prestop meje?
Morda se komu zdi tako, predvsem tistim, ki v odprtosti sveta vidijo civilizacijski dosežek, za človeka pa priložnost za mobilnost, uspeh in svetovljanstvo. Toda sama nisem prepričana, da globalizacija zgolj prižema na prsi.
Pred nekaj dnevi, ko sem že zbirala misli za ta zapis, sem srečala učiteljico, ki na eni od šol na Goričkem poučuje že štirideseto generacijo otrok. O svojem delu in otrocih govori z žarom v očeh, potem pa misel konča z besedami: Nobeden od mojih učencev se žal ni vrnil domov. Z odhajanjem mladih v središča in zaposlovanjem v tujini pokrajina še naprej izgublja vitalnost.
Mladi niso dolžniki, ne svojim staršem in še manj skupnosti za neke višje cilje. Za svojo srečo morajo slediti sanjam in iskati priložnosti drugod, če jih doma pač ni. Toda dejstvo je, da kamor koli gremo, dom zmeraj ostane del nas. Če ne prej to začutimo takrat, ko starši ostarijo tam nekje daleč stran, ko rojstna hiša ostane prazna in se je treba odločiti, kaj narediti z zapuščino svojih prednikov.
Ali je odhajanje mladih res naša usoda, tok, ki ga ni mogoče obrniti v drugo smer? Skoraj smo že verjeli, da je tako. Ampak zdaj se je zganila tudi Slovenija. Pripravlja se namreč program, s katerim bi omogočili vrnitev mladih znanstvenikov iz tujine. Kakor lahko beremo, naj bi šlo za finančno podprte mehanizme, s katerimi bi olajšali vrnitev, omehčali zakrknjenost in zavist okolja, v katero naj bi se ti vrnili.
Zdaj ko je o tem začela razmišljati Ljubljana, nekaj podobnega terjajmo še mi. Ne samo za znanstvenike, ampak za vse mlade, ki se želijo vrniti.