Ko smo pred časom na televiziji videli romunska letališča, ki se polnijo s čarterskimi poleti zaradi delavcev, ki hodijo pobirat šparglje v Nemčijo, pa krizo, s katero se soočajo Španci, ker Maročani ne morejo priti pobirat paradižnika, afero nemških mesnic, ker so bili menda delavci na dopustu na Zahodnem Balkanu in nazaj prinesli virus, vidimo, da so te države v bistvu popolnoma disfunkcionalne. Ne glede na to, da se tudi naši južni sosedje radi kitijo z vojnimi zmagami in junaštvom v zadnji vojni, čeprav je od takrat minilo že več kot dvajset let, se prav v tem junaštvu vidi paradoks, ki mu verjetno v vsej vojni in politični zgodovini nismo bili priča. Najprej se z vsem srcem in telesom boriš za lastno domovino, mnogo jih je plačalo z življenjem, in takrat, ko z velikimi žrtvami to deželo obraniš, spakiraš kovček in greš v Nemčijo ali Irsko za natakarja. Ozemlje, ki si ga izboril, pa ostane ne vem komu. Prazno. Če so nekoč hodili Bosanci na gradbišča in se tedensko vračali domov, so današnje migracije nekaj popolnoma drugega. Odidejo cele družine. Starejši mogoče še upajo, da bodo po upokojitvi živeli v svojih vaseh, mlajše generacije tega nimajo v svojih agendah. In tako, kot je nekoč veljalo, da mi gradimo tovarno in tovarna gradi nas, je ta logika ostala v zasidrana v teh ljudeh z eno spremembo, tovarna se zamenja z izrazom Evropa. Vse drugo gre po klasični matriki. Mi gradimo Evropo, Evropa gradi nas. Z absurdi vred. Nemški kmetje pridelajo šparglje, a jim ostanejo na njivi, ker ni Romunov, ki bi te šparglje pobirali. Na drugi strani država daje subvencije za tiste, ki so v Nemčiji ostali brez dela, vendar ne pride v poštev, da bi šli pobirat šparglje. Poleg tega da so tudi politično naplavili marsikaterega pacienta, je zanimivo pogledati te tri mesece, ko smo stali. V bistvu so ljudje kupovali zgolj tisto, kar so potrebovali. Nihče ni zaradi pomanjkanja in lakote umrl. Vsi smo preživeli, gospodarstvo se je sesulo. Ob tem se upravičeno vprašamo, na čem temelji gospodarstvo, če se sesuje, ko ljudje kupujejo zgolj tisto, kar potrebujejo.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Prvi sneg zapadel tudi po nižinah
Na cestah velja večja previdnost.
Rastemo je komad od Marka Breclja, s katerim sta z Borisom Beletom kot trio nastopila na festivalu zabavne muzike v Opatiji leta 1975. V hiši zraven ceste rastejo neveste za može … čakale so dolga leta … rasle za može. Dvojec, ki je pozneje kot Buldožer preobrnil tok razmišljanja marsikoga, ki se je po ustavi leta 1974 želel postaviti na neke druge noge, kot so mu bile položene v zibelko, je že takrat želel opozoriti, da obstaja še neki drugačen pogled na vsakdan. Najbolj zanimivo je, da ni šlo za neki boj proti sistemu, ampak predvsem za boj proti univerzalni malomeščanskosti. Tisti primitivni, ko se vzpostavi neka tamponska struktura likov, ki vse vedo in nič ne znajo, a hkrati odločajo o življenju drugih, namesto da bi ključne teme takrat, ko je treba o njih premisliti, prepustili nekomu, ki je za posamezno področje kvalificiran. Ne, ko pridejo na položaj, postanejo vsemogočni in vidijo v drugače mislečih pač zgolj nekoga, ki bi želel zasesti njihove položaje. Tako se je v tem času premora pojavil mogoče eden najbolj brutalnih izrazov, kar si jih je bilo možno zamisliti. S sedanjo politično konstelacijo se je celo do neke mere realiziral. Socialna distanca. Ko vrtijo ta izraz brez kakršnega koli premisleka in ga vzamejo zdravo za gotovo, se ti kar kocine postavijo pokonci. Navodilo je, vzpostavimo socialno distanco. Tako je nekako družba razpadla na segmente, na posamezne skupine, podobno, kot se je to začelo v Nemčiji v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Naredimo socialno distanco do Judov, ciganov, starejših, južnjakov, komunistov, Janševih volivcev, okuženih, heavy metalcev, kulturnikov, šolnikov, privatnikov, kapitalistov, verujočih, neverujočih ali drugače verujočih, skratka do vseh tistih, ki ne sodijo v sivo povprečje tistih, ki naj bi bili edini pravi in ne reagirajo na nobeno še tako neumno potezo vladajočih. V politični propagandi je pač naslednja stopnja, ko imaš družbo tako fino razrezano na majhne koščke, da nimajo sami nobene moči, da jih začneš stigmatizirati, narediš nekako brezosebne, jim odvzameš element človečnosti, jih na primer primerjaš s koloradskimi hrošči, ki kmetu uničujejo krompir.
Kar sledi, je učinkovita likvidacija in čiščenje te prave, povprečne družbe od teh skupin, do katerih smo vzpostavili socialno distanco. Kot smo videli ne tako davno, je tovrstno čiščenje lahko prekleto učinkovito. Namesto da bi govorili o fizični distanci, ki naj bi preprečila prenos okužb, se nenehno govori o socialni distanci in o škodljivih skupinah. Tudi iz zgodovine je značilno, da so pri najbolj brutalnih pomorih sodelovale nenačelne koalicije, podobno kot to gledamo danes. Kar pa je najhuje, niso to samo tisti na vrhu, ampak imajo vsi ti tudi na lokalni ravni svoje predstavnike, ki so prekleto tiho. In tako gledajo tudi predstavniki različnih lokalnih odborov, ki so nekoč govorili, kaj vse bodo postorili, kako si pes liže džajca, folk, ki gleda njih, pa vidi zgolj to, kako oni temu psu ližejo džajca. Pri tem pa spregledajo tisti stari odgovor na vprašanje »Zakoj si pes liže džajca«. Ne pozabimo. Pes si liže džajca zato, ka njemi tou paše, pa zato ka si lejko.