Če je komu prav ali ne, mora večina nekoliko starejših Pomurcev priznati, da se za svoje izobraževanje, družabno življenje ali nakupe vozil morajo zahvaliti prodaji mleka, ki je bila eden od virov dohodka večine podeželskih družin, čeprav so imele v povprečju le tri do štiri molznice. Toda govedo je bilo stalnica na kmetijah, ki so nekaj dale nase. Več si jih imel, več si »tehtal«. S prodanim mlekom niso samo šolali otrok, ampak so kupovali za shrambo, plačevali račune in hodili na veselice. Če pa kdo ni imel doma goveda, je verjetno hodil v službo, ki je bila posredno spet vezana na govedorejo. Živilskopredelovalna industrija je pred leti skrbela za blaginjo ljudi v deželi ob Muri in od tega dejstva ne moremo bežati. Oddajalcev mleka je bilo toliko, da so v nekaterih vaseh imeli celo dve ali tri zbiralnice mleka. Resda količina oddanega mleka po kmetiji ni bila velika, a veliko število oddajalcev je količino mleka dvignilo toliko, da so ob pasterizaciji mleka lahko v Pomurskih mlekarnah proizvajali še velike količine mlečnega prahu. Zbiralnice na vaseh so bile kultne. To je bil kraj vsakodnevnega druženja vaščanov, kjer so se izmenjavale informacije, kjer se je ogovarjalo, se sklepalo kupčije in neredko pogovarjalo do poznih večernih ur. In tega danes ni več, kajti v le nekaj desetletjih smo govedorejo v Pomurju, še zlasti v Prekmurju, spravili v agonijo.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Govedo je komunalna služba, govedorejci pa varuhi narave. Treba je najti rešitve, da se panoga ne bo še bolj krčila
Število živali in kmetij je začelo v Pomurju upadati v času osamosvajanja Slovenije, iz leta v leto upade za tri do sedem odstotkov, čeprav prihaja pri tem do očitnih razlik na desnem in levem bregu Mure. Zmanjševanje števila je neugodno vplivalo tudi na število skupnih zbiralnic mleka.
Po nekaj letih mojega službovanja v humani medicini v Ljubljani sem prvo veterinarsko službo začel januarja 1988 v takratnem Živinorejsko-veterinarskem zavodu za Pomurje (ŽVZ), danes znanem kot KGZ za Pomurje. Po vsega enem letu mi je takratni direktor Slavič ponudil mesto vodje osemenjevalnega centra za lisasto govedo, s čimer sem dobil vpogled v celotno slovensko govedorejo. In tako dobro vem, da smo takrat imeli v pomurski regiji skoraj 40 tisoč prvih osemenitev. Poznavalci govedoreje dobro vedo, da se pod tem izrazom skrivajo vse prve osemenitve plemenskega goveda v koledarskem letu. To je bilo vsakoletno merilo gibanja našega staleža plemenskega goveda. Priznati moram, da je bil to čas »debelih krav«, ko so rejci pripuščali vse telice, saj so imeli v takratni avtonomni pokrajini Kosovo odličnega kupca. Tam so kupili vse, kar je imelo rep, štiri noge in roge. Glavno, da je bilo iz Slovenije.
Tudi če to število prvih osemenitev zaradi navedenega ni pravi kazalec stanja v takratni govedoreji, moramo priznati, da tudi današnje številke prvih osemenitev ne bi smele biti prave. Zakaj? Ker imamo v celotnem Pomurju vsega osem tisoč prvih osemenitev. Ob tem povejmo, da je takrat izrazito izstopala Občina Murska Sobota, ki danes na področju govedoreje ne pomeni nič. Pomursko govedorejo rešuje območje Upravne enote Gornja Radgona, potem Ljutomer, nekaj malega Murska Sobota, medtem ko v Lendavi ne zberejo niti 180 prvih osemenitev. Podatki, zaradi katerih bi morala boleti glava vsakega Pomurca. Žal ga ne. Kajti medtem smo se tako pogospodili, da smo izgubili stik s kmetijstvom, da nam to ne povzroča nobene skrbi. Motijo se tisti, ki mislijo, da bodo živeli od kobilic, črvov, alg ali celo mesa, vzrejenega v laboratorijih. Ne, ne bodo. Na srečo pri nas še ni tako hudo kot v nekaterih državah, kjer so obdavčili govedo in drobnico zaradi izločanja metana, medtem pa so preskočili glavne onesnaževalce.
Vrnimo se k našim lokalnim problemom. Povedati je treba, da v preostali Sloveniji ni tako izrazitega upada števila goveda in zato lahko ugotavljamo, da odkupljena količina mleka ni pretirano upadla, čeprav se že nekaj let odkup zmanjšuje. Kaj je torej pripeljalo do takega stanja zlasti v Prekmurju? Večina nekdanjih rejcev bi rekla, da zgrešena kmetijska politika že od osamosvojitve naprej. Gotovo je to eden od razlogov, saj se je ves ta čas kmetijstvu le jemalo in nič dajalo. Ves čas smo imeli občutek, da se politika boji bogatega kmeta in v njem ne vidi proizvajalca hrane ali krajinarja, ki skrbi, da se nam gozd še bolj ne razraste. Priznajmo, v rokah politike je prav vse. Tudi to, kakšno kmetijstvo ima država. In tisti, ki jim spomin ni preveč opešal, se spomnijo, da so takoj po osamosvojitvi na kmetijskem ministrstvu vodili tako politiko, da bo v Pomurju prašičereja in v planinah govedoreja. Rezultat tega je, da zdaj nimamo ne enega ne drugega. Ob tem pa se je še vedno našlo kaj, kar je jezilo govedorejce. Enkrat je to bil kloramfenikol v mleku, potem zaostritev pravilnika o številu somatskih celic, nerešeni odnosi z zadrugo, težave z lastniško strukturo mlekarne, z obveznimi odkupi delnic, manipulativni stroški, ki so se stalno dvigali, vse do sedanjih težav z evropskimi predpisi, ki kmetovanje zelo omejujejo. No, včasih se je tuje mleko tudi plačevalo bistveno bolje kot boljše domače in uvažalo se je z vseh koncev.
Svoje so prispevale suše in nadstandardno življenje, ki je pripeljalo do nam Prekmurcem tako znanega stavka: »To se nam ne izplača.« Nisem slišal za primer, da bi kdo imel pet mlekaric in rekel, da z njimi slabo živi in si bo zato dokupil še pet. Da mu bo potem lažje. Ne, žal je vedno prvih pet mlekaric moralo zapustiti kmetijo. Še nekaj je krivo, da nimamo več zbiralnic mleka. Praktično nihče se ni odločil, da bi mleku kot surovini dodal vrednost v obliki mlečnih izdelkov. Ve se, da se najmanj izplača prodajati zgolj surovine. Za to je krivo naše kronično pomanjkanje poslovne žilice.
In sedaj se sprašujemo, zakaj skoraj več ne najdemo zbiralnic mleka in kje so ljudje v procesijah z znanimi kanglicami v rokah. Kje? V isti vasi. Le da zdaj peljejo psa na sprehod.