Tolažim se, da smo itak vsi enaki in da je to normalno in da je moja kronična utrujenost pač normalna in da moram malo stisniti zobe. Kaj pa, ko več ne gre stisniti zob? Ko je vsak korak napor, ko se ne spomniš več, kako si prišel od točke A do točke B, ko te začnejo pestiti zdravstvene težave ali pa bevskaš za vsako malenkost. Takrat si, pravi literatura, izgorel. Novodobni izraz za stanje, ki so ga poznali že moji starši, zgarani od dela v službi, popoldan pa na domači kmetiji in v delavnici. Ne bom razglabljala o vzrokih za našo izgorelost oziroma nezmožnost načrtovanja časa, da do nje ne pride. Govorila bom o mojem vplivu na neposredno okolico in ljudi, s katerimi živim in delam.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(IZGORELOST) Življenje v izložbi nas lahko pahne čez rob. To so izkusili tudi Pomurci
O izgorelosti se v zadnjem obdobju veliko govori. Vse bolj tudi z neko lahkotnostjo, kar že napeljuje na misel o modni muhi v besedičenju. Ob tem je nastala tudi zmešnjava pri uporabi pojmov utrujenost, izgorelost, anksioznost, in čeprav vsa ta stanja sodijo v skupni koš, je med njimi velika razlika. To najbolj dojemajo prav ljudje z izkušnjo izgorelosti.
V našem podjetju smo v fazi rasti. Podjetje ima svojo zgodbo in skupaj z zaposlenimi že pet let rastemo. Rast je doktrina našega obstoja, kajti če ne rastemo, se naš sistem sesuje. Ali pač? Nenehna rast je dobra, vendar ne nujno v obsegu poslovanja. Težko je ne sprejeti vsake ponujene priložnosti za novo naročilo in opustiti vse ideje, v katerih vidimo potencial na trgu. Vendar ta nenehna rast izčrpavajoče vpliva na vsakega od nas v naši ekipi. Odgovornost je pa, jasno, na meni. Zato se v tem trenutku ukvarjam z vprašanjem, kako rasti v kakovosti delovnih mest, kakovosti izdelkov in storitev, kakovosti odnosov med sodelavci in pri tem ustvariti dovolj prihodkov za stabilno večletno poslovanje. Dejansko se ukvarjamo sami s seboj s ciljem ustvarjanja boljšega delovnega okolja za vse nas.
Čedalje bolj občudujem manufakture, ki imajo nekatere po več sto let izkušenj, ki se odločijo za določen obseg poslovanja in ne odstopajo od tega. Tudi če je potrebno na naročila počakati dve leti, je njihov obseg dela isti. Skrivnost rasti torej ni količina, temveč konstanta in kakovost. Več, več in še enkrat več ni trajnostno, temveč potratno, izčrpavajoče za ljudi in okolje ter nedvomno vodi v izgorelost ljudi in sistema. Veliko se pogovarjam s sodelavci o njihovem počutju, težavah pri delu, odnosih in na splošno njihovih željah. Le redko neposredno povedo, kaj jih moti. Mogoče skozi tehnike facilitacije, vendar se tega še nisem posluževala. Mi pa vmes, malo za šalo, malo zares, povedo veliko uporabnega.
Kako zjutraj vedo, kdaj sem slabe volje? Ker imam en določen pogled, »naložen« s problemi, ko se me raje izognejo. Ali ko se zderem zaradi malenkosti, ki me drugi dan sploh ne moti. Torej »vreme« v organizaciji določam jaz? Po bolj podrobnejši analizi ugotavljam, da je vreme sončno, ko pridem z dopusta ali sem dobro naspana. Ali jaz s svojo izgorelostjo vplivam na svoje sodelavce v negativnem smislu? Ali je moja in naša uspešnost odvisna tudi od moje neizgorelosti? Kako, prosim? Zakaj šele zdaj, po tolikih letih, razmišljam, da vse tiste metode sproščanja, o katerih sem brala in ki sem jih usvojila na številnih tečajih, niso bile ravno vedno uspešne in da mi moji sodelavci najbolje nastavijo ogledalo? Če sem zaradi svoje izgorelosti v službi preostra in ustvarjam pritiske, ko jih ne bi bilo treba, kako je potem doma? Verjetno se težko prelevim v nežno dušo, če sem malo pred tem problematizirala proizvodnjo.
Pravijo, da je ključ do rešitve spoznanje in temeljita analiza problema. Jaz sem svoj problem identificirala. Niso drugi krivi, da sem jaz v službi dolgo čez delovnik, da delam za vikende, da premlevam probleme ob štirih zjutraj, da moja malica traja deset minut in vmes dvigujem telefon s polnimi usti. To je moja odločitev, ki pa negativno vpliva na moje sodelavce in domače. Ravnokar sem prebrala knjigo Rest Easy (Počivaj lahkotno) avtorice Ximene Vengoechea. Prebrala sem jo na dušek, saj sem bila še pred kratkim prepričana, da mi to manjka, da se bom končno spočila. Hja, pa ja! Mogoče je avtorica te knjige to naštudirala ali je to bil samo čas epidemije covida, ko smo imeli na voljo malo več časa za počivanje. Prepričana sem, da ravno tako kot jaz drvi na svoj naslednji termin.
Dajem vam v razmislek. Mogoče dajemo preveč poudarka na reševanje izgorelosti kot pa na vzroke ter se ne ukvarjamo dovolj s tem, kakšen učinek ima izgorelost tudi na uspešnost vodenja v lastnem podjetju in sodelavce na splošno. Ta teden sem bila na dopustu. V službi sem bila samo trikrat po nekaj ur. V moji glavi pa bistveno več. Kaj naj rečem …