Prekmurci smo pregovorno prijazni in gostoljubni, skromni in preprosti. Pred dvema letoma smo praznovali stoto obletnico priključitve k matični državi in ob tem visokem jubileju so se zvrstile številne aktivnosti in dogodki. Takrat smo bili v slovenski javnosti tudi nekoliko bolj zastopani in opaženi. Prekmurje je vnovič ogromen odmev v vseh slovenskih medijih doživelo ob zgodovinskem športnem dogodku, prvem naslovu najboljšega v državi v nogometu za Muro.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(KAVČ #15) Nika Kovač: "Redko sem očarana, doma so me učili, da moram biti kritična – še posebej do politikov"
Sociologinja, antropologinja in vodja Inštituta 8. marec je postala sinonim za gibanja, ki spreminjajo družbo – od pravic žensk in enakopravnosti do pitne vode, medijske svobode in volilne participacije.
Ker so sestavni del večine spletnih medijev tudi komentarji uporabnikov, sta bili besedi Prekmurci in Mura množično zapisani in uporabljani. V veliki večini v pozitivni luči. Ljudje z različnih koncev Slovenije so izražali čestitke, prijetne misli in podporo. Tako kot v Murski Soboti je bilo evforijo zaznati tudi na spletu, veliko je bilo humornih in posrečenih zapisov. »Igrala je, igrala Antejeva banda, plesala je, plesala štajerska obramba,« je neki uporabnik parafraziral znano skladbo Vlada Kreslina in Beltinške bande. Drugi je v zanosu in velikem veselju opisoval vzdušje v Prekmurju in v šali dodal: »Grem na mestno pokopališče na zid napisat grafit Ne vejte, ka ste zamüjdili.«
Žalostno pa je, da se nekateri posamezniki ne morejo oziroma ne znajo sprijazniti z neuspehom in se nanj odzivajo z žalitvami in sovražnim govorom. Razumljivo je, da si večina takih upa neprimerno izjavo zapisati samo pod psevdonimom in tako, da ne razkrije prave identitete in obraza. Če bi morali stopiti iz anonimnosti, v spletnih komentarjih na splošno ne bi bilo toliko žaljivk, neprimernih besed in podcenjevanja. Na račun Prekmurcev je bilo spet navrženega marsikaj. Predvsem so nas kot že večkrat doslej preselili k vzhodnim sosedom, na Madžarsko. »Čestitke Madžarom za naslov prvaka«, »Pa je šla kanta na Madžarsko«, sta le dva od komentarjev s tako vsebino na portalu MMC. Glede na vse boje proti sovražnemu govoru se še vedno najdejo posamezniki, ki pljuvajo po drugih, ne oziraje se na nič. Neki komentator se je pod psevdonimom spraševal, kdo je to drhal priključil Sloveniji, dodati pa seveda ni pozabil madžarskega premierja Orbana. K sreči je bil komentar zaradi neprimerne vsebine kmalu zatem umaknjen. Sicer so gledalci tekme med Muro in Mariborom že kmalu po začetku televizijskega prenosa lahko slišali skandiranje navijačev vijoličastih »Ub.. Madžara«. Razumem, da je bila ta poteza del navijaškega zanosa, dvoboja in velikega vložka, ki ga je imelo srečanje. Toda kljub temu, taki vzkliki navadno niso namenjeni soboškemu klubu in navijačem. Nedvomno pa je vse to navijaško dogajanje podžgalo motivacijo. Kakor koli, neki navijač je kmalu po tekmi »nevešče v geografiji« poučil: »Zdaj veste vsi, da je Prekmurje v Sloveniji.«
Naj poudarim, da nimam čisto nič proti drugim državam in drugim narodom. Ne razumem pa tega, zakaj smo Prekmurci večkrat oklicani za Madžare. Pa pustimo tukaj zgodovinsko ureditev držav, saj smo sedaj že več kot sto let del Slovenije. Zakaj Primorcev zaradi bližine meje nihče ne imenuje Italijani in zakaj Štajercev nimajo za Avstrijce? Imajo nekateri res tako velik večvrednostni kompleks?
Če prihajaš iz Ljubljane ali Maribora, nisi nič več vreden, kot če prihajaš iz katerega koli drugega kraja v Sloveniji ali v Prekmurju.
Sama življenja v pokrajini ob Muri, če res ne bi bilo nujno, ne bi zamenjala. Ker pri nas se kljub naglici na ulici še vedno znamo pozdraviti in se drug drugemu nasmehniti. Prekmurci znamo poleg vseh prej naštetih lastnosti tudi stopiti skupaj, se ob uspehih poveseliti, ob manj lepih dogodkih pa si pomagati. Zato regija pri marsikom ima in še dobiva dodatne simpatije.
Ne glede na to, s katerega konca Slovenije prihajamo, moramo biti ponosni na svoje korenine, obenem pa sprejemati sodržavljane, njihovo narečje, navade in kulturo. To, da smo Slovenci, da prebivamo na istem koščku zemlje, je naša skupna točka.
Srečni smo lahko, da ne živimo na vojnem območju, kjer prebivalci vsak dan trepetajo ob bombardiranju, da imamo večino vsega, kar si želimo, pa še več. Da imamo lastno zgodovino, besedo, kulturo, kar nas ohranja, in da se znamo boriti za lastno dobro. Imamo pa tudi pravljice, ki jih vsake toliko napiše življenje. In naj jih bo čim več.