Ljudje običajno sprejemamo novoletne zaobljube in sami sebi prisegamo, da bo v novem letu vse drugače in bolje, saj z novim koledarjem obrnemo nov list v življenju. Morda se v prvih dneh res trudimo in vztrajamo pri spremembah, potem pa običajno gre vse po ustaljenih tirih, saj je stara navada železna srajca. Tako je z različnimi dietami, uživanjem kave, alkohola, s kajenjem, telovadbo, obnašanjem in odnosom do drugih.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(FOTO) Tako so se odrezali pomurski judoisti na pokalu Lendave
V dvorani DSŠ Lendava je potekal mednarodni judo turnir za 49. pokal Lendave za starostne kategorije U12, U14, U16 in U21.
Imamo neka prepričanja, od katerih težko odstopimo. Če sami nismo srečni, ne privoščimo sreče niti drugim. Zdi se mi, da tudi uspehe drugih sprejemamo s prikritim nelagodjem. Izjema so vrhunski uspehi naših športnikov na državni ravni, takrat smo vsi ponosni in enotni. Ko gre za našega soseda, pa se nekako ne znamo prav veseliti ali mu izkazati iskrenega občudovanja. Včasih po televiziji gledam čisto povprečne zgodbe, ki jih je nekdo povzdignil v nebo. Takrat razmišljam, da je v naši bližini mnogo takih ali celo boljših, a nikoli ne pridejo v ospredje, ker sami niso povzpetniški, okolica pa jih ne opazi ali noče opaziti, zato ostajajo v ozadju. Nočejo se izpostavljati, saj se sami sebi ne zdijo nič posebnega, poleg tega se bojijo nesramnih komentarjev okolice, ki so žalostna stalnica. Tudi v delovnih kolektivih je podobna zgodba. Če izstopaš v negativno smer, si tarča obtoževanj ali posmeha, če v pozitivno smer, pa tvegaš zavist sodelavcev. Zato pogosto velja miselnost, da je najbolj varno ostati nekje v zlati sredini, zadržati svoje mnenje zase, sploh če se razlikuje od splošno uveljavljenega, in prikimavati tudi takrat, ko se ne strinjaš povsem, saj se na ta način nikomur ne zameriš. A taka drža ne prinaša napredka. Divje gosi letijo v jati v obliki narobe obrnjene črke V tako, da jato vodi najmočnejša ptica. Ko ta ne zmore več, jo zamenja druga, tretja, četrta in tako naprej, dokler ne pridejo do cilja. Pogrešam tako solidarnost med ljudmi. Živali zmorejo, saj niso preračunljive, ljudje žal ne ali pa le v redkih primerih.
Ko imamo zunanjega sovražnika, vsi združimo moči in se složno borimo proti njemu. Ko zunanjega sovražnika ni, se zdi, da nam nekaj manjka, naenkrat imamo preveč časa, zato si ustvarimo notranje sovražnike in se borimo drug proti drugemu, po navadi zaradi malenkosti, ki niso omembe vredne. Vse nas moti, brskati začnemo po preteklosti. Iz naftalina izkopljemo stare zamere, ki bi morale biti že zdavnaj pozabljene. Pogosto se zapičimo v eno samo izrečeno besedo in jo seciramo do onemoglosti, čeprav je okrog nje tisoč lepih, a jih namenoma spregledamo. Vsa dobra pretekla dejanja so v trenutku izničena, pozabimo na vse lepo, kar nam je ta človek kdaj storil. Usmerimo se zgolj na njegove napake in jih potenciramo. Včasih je na neko stvar treba pogledati zgolj z druge perspektive in slika je takoj drugačna. Mar človek res mora biti kot divja zver, ki preži na žrtev? Namesto da bi iskali svetle točke in pozitivne lastnosti, kritiziramo druge, kot da bi bili sami brez napak. Večkrat mi pride na misel svetopisemska zgodba, ki pravi, da naj tisti, ki je brez greha, prvi vrže kamen v grešnico. Mi pa brezsramno mečemo kamne in skale, kot da bi bili sami brezmadežni, čeprav običajno sploh ne poznamo ozadja zgodbe. Lastnih napak ne priznamo, zato nas pa toliko bolj motijo napake drugih. Škoda, da te energije ne usmerimo v druge stvari, morda tudi v samega sebe in svojo osebnost. Če se mi zdijo vsi naokrog problematični, problem ni v njih, ampak se najbrž skriva v meni, a ga nočem videti. V lastni prepričanosti in zaslepljenosti rinemo z glavo skozi zid, samo da bi dosegli svoj cilj. Namesto da bi gradili temelje za lepšo prihodnost, se utapljamo v srditem gnevu sovraštva in negativizma. Pri sebi nismo pripravljeni spremeniti ničesar, do drugih pa imamo ogromna pričakovanja. Oprezamo za tem, kdo se s kom pogovarja, kdo se komu prijazno nasmehne, imamo občutek, da se je ves svet zarotil proti nam. Otroke v teoriji učimo o sprejemanju drugačnosti, a pozabljamo, da jih največ naučimo z lastnim zgledom. Najbrž na nas vpliva splošno vzdušje in dogajanje v politiki, ki bi nam morala biti zgled, a je prav nasprotno, kaže nam, da je dovoljeno vse, ni nobenih mej ne v obnašanju ne v izražanju. Če si to dovolijo najvišje instance, se ne smemo čuditi, da enako ravnajo preprosti ljudje.
Nekoč sem verjela, da se z lepo besedo in zgledom da spremeniti ves svet. Danes o tem nisem več čisto prepričana. Morda me novo leto pozitivno preseneti. Pa naj bo to moja največja želja.