Ge san prava Goričanka, gre ena pesem. Tudi jaz sem Goričanka, toda dvomim, da sem prava, saj ne jem mesa, v krušni peči ne pečem kruha, pravzaprav se mu najraje izognem, kot tudi pšenici in glutenu, saj sem občutno bolj gibljiva in lahkotna, če ju ni na jedilniku. Zastrupljanje zemlje me je od nekdaj motilo, z leti postajam, hvala Bogu, bolj razumevajoča, toda kljub temu še vedno ne razumem nespametnega početja.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Pred vrati so prvomajski prazniki. To so napotki za kurjenje kresov
Pripravila jih je Uprava Republike Slovenije za zaščito in reševanje.
Pred 20 leti sem imela občutek, da se bo marsikaj spremenilo. Duhovno skupnost sem zapustila ravno v času, ko so se začele dejavnosti pri ustanavljanju Krajinskega parka (KP) Goričko. Postala sem koordinator za ekološko kmetovanje, moj nekdanji mož pa za eko gradnjo. V okviru projekta sva izvajala številne delavnice. V ta namen sva v stari gostilni sezidala krušno peč, na lesene dele zidov pritrdila ločje in rogoz, iz vrbja spletla dekoracijo in pred hišo hvaležno postavila tablo Delavnica KP. Obisk je bil presenetljivo dober. Počutila sem se kot v obdobju razsvetljenstva, čitalnic, sufražetk, teozofskih društev in še bi lahko naštevala obdobja, ko je imel človek občutek, da »gre zares«, da živi v prelomnem obdobju zavesti in da stari svet umira ter se z lastnimi močmi ustvarja novi. Veganske pogostitve so bile dobro sprejete, napotki za sonaravno, sočutno in miroljubno kmetijstvo tudi.
Imela sem občutek, da je potrebnih še nekaj kapljic zavesti in dobronamernosti in Goričko bo postalo ekološka oaza Slovenije, če ne celo Evrope. S somišljeniki smo ustanovili Odbor za zaščito Kugle v želji, da ustavimo delovanje kamnoloma. Za eno leto nam je uspelo, toda zublji materializma so se po tem razbesneli še siloviteje. Konvoja tovornjakov ni bilo mogoče ustaviti. V meni je bilo še preveč nemira, da bi ga lahko prenesla še zunaj sebe, zato sva se z možem odselila. Na čudovito Tolminsko, kjer ni smrdelo po gnojnici, v čudovit mir, v bližino izvira vode, v idilo, ki je odpirala notranje prostore zavedanja, kdo sem in kaj si želim. Ko demonov ne moreš več iskati zunaj sebe, se jih začneš zavedati v sebi. Počasi jih krotiš in udomačuješ, včasih pobegnejo in podivjajo, se postavijo zoper gostitelja in takrat zboliš.
Hvala Bogu, vse sem prestala, se iz gosenice spremenila v metulja, postala ponižnejša in hvaležnejša. In se po spletu okoliščin zopet znašla na domačem dvorišču, s katerega sem že tolikokrat zbežala. Se z občudovanjem gozdov in planjav vsakodnevno vozila v Šalovce na Koreniko. Vzhodni del Goričkega se mi je vedno zdel bolj pristen in čist kot naš, zahodni, prevečkrat škropljen in željan podobnosti z Avstrijo. Zgodil se je val Angležev, sedaj se že nekaj časa dogaja val vseh vrst umetnikov, največ umetnikov življenja, ki so spoznali, da več in bolje tudi ni nujno srečnejše in bolj zdravo. In ravno prišleki nam razodevajo lepote, ki so za domačine postale samoumevne in velikokrat prezrte.
Že 20 let živimo v krajinskem parku. Kaj to pomeni za Goričanca, ki se vsak dan pelje v Avstrijo na delo, konec tedna mu robot ureja zelenico, ko on polira svoj dragi avto? In kaj za njegovo ženo, ki se vsak dan pelje v Mursko Soboto v službo in popoldne hiti opleti še vrt, če ga še ni zamenjala z bazenom ali čim manj napornim in obvezujočim od vrta? Ali pa je zadeva obratna in se ona utrujena vrača iz Avstrije, ko on na poti iz Sobote pripelje še otroke iz šole.
Koliko domačinov se zaveda dobrobiti parka? Kdo od nas se pogleda v ogledalu, ki nam ga nastavljajo prišleki, ki so prodali svoje nepremičnine, da so si lahko kupili staro cimpračo in prihranili denar za nujne obveznosti, ki jim še tako osvobojeno življenje ne more uiti? Koliko se nas je sprehodilo po tematskih poteh, občudujoč metulje, narcise, travniške kukavice? Je kdo pomislil, zakaj je naenkrat toliko bramorja? Zaradi tega, ker je premalo starih, visokodebelnih sadovnjakov za gnezdenje upkača ali smrdokavre, ki se prehranjuje z njimi. Še se spomnim, ko je gnezdila v naši zgodnji jablani, starejšem drevesu od mene. Ne vemo, zakaj tega ptiča ni več, vemo pa vsaj, zakaj imamo toliko bramorjev. In vemo tudi, da je javni zavod KP Goričko v okviru številnih projektov poskrbel za zasaditev visokodebelnih sadovnjakov, da predani delavci nastavljajo po drevesih valilnice in da se je v teh 20 letih ogromno naredilo za ohranjanje zaščitenih vrst živali in rastlin. Še več pa se bo, ko se bomo vsi prebivalci zavedali, da je živeti v krajinskem parku prednost, da je v gradu Grad sedež parka in da so tam zaposleni predani strokovnjaki, naravovarstveniki, ki nam lahko pomagajo oplemenititi življenje na Goričkem.