Le kdo ve, kaj je to življenje, sreča, ki vzdrži trpljenje? Drug drugemu v oči poglejmo, ker lahko nas jutri več ne bo. Pred leti se je ta pesem Eve Boto dotaknila marsikaterega srca, saj nas je nagovarjala k premisleku v tej naši »podganji dirki«, kot lahko imenujemo vrtoglavo pehanje za več in bolje. Odkriti smisel življenja je bil moj motiv pri izbiri študija, saj se mi je zdelo, da samo filozofija lahko odgovori na to vprašanje. Toda ugotovila sem, da si je v mnoštvu filozofov vsak po svoje interpretiral to edinstveno izkušnjo, ki se je sedaj vse bolj zavedam, občutim, živim in diham ter o njej vse manj razmišljam. Zavedanje minljivosti in krhkosti plemeniti večino trenutkov mojega bivanja, zato postajam vse bolj občutljiva za teme, povezane s smrtjo. Tako se me je dotaknila tudi nedavna pobuda o evtanaziji. Šla sem oddat podpis. Ne zato, ker bi absolutno podpirala idejo o izbiri odločanja o smrti, ampak da bi dala možnost tistim, ki se želijo rešiti svojega trpljenja oz. ne najdejo dovolj moči, smiselnosti in sreče, da bi počakali na »svoj trenutek«, veličasten odhod duše iz telesa.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Znanih je več podrobnosti o pretepu na soboški tržnici
Dve osebi sta iskali pomoč v regijski bolnišnici.
Pred enim letom sem se v svojem pisanju zahvalila zdravnikom, ker so rešili mojo mamo, saj so povedali, da je bilo še kakšnih 14 dni časa pred smrtjo. Neskončno sem hvaležna, saj jo sedaj vsak dan bolj ljubim. Upam, da je hvaležna tudi ona. Prepričana sem, da je ves namen našega življenja povečevanje ljubezni, občutka povezanosti in da je govoriti o smislu popolnoma nesmiselno, saj je to lahko samo racionalen konstrukt ciljno orientiranega uma, ki je vedno znova razočaran, ko odkrije, da ne občuti pričakovane izpolnitve in sreče. Zato marsikdo, ki je bil v življenju uspešen, na koncu občuti razočaranje in jezo, saj dojame, da je stavil na napačne vrednote, ruleta življenja pa se vedno ustavi na ljubezni, zato se je za lepo smrt treba truditi vse življenje, tako kot za lepo življenje.
Srečno življenje je povezano z mejami. Kako jih postavljamo sebi in drugim. Tudi meje, povezane z zdravljenjem in ohranjanjem življenja. Treba se je zavedati, da živimo v svetu, ki ga poganja finančni interes. Ob plandemiji covida smo to dojeli še običajni smrtniki in zavedamo se, da je zdrav ali mrtev pacient izgubljena stranka farmacevtskih korporacij. Medicina s pomočjo farmacije rešuje življenja. Toda velikokrat z življenjem tudi eksperimentira. Veliko starostnikov bi lahko v miru umrlo, če jih ne bi po vsej sili zdravili. Potrebne so zdrave meje med zdravljenjem in paliativo.
Ja, včasih je bolje, da se človek poslovi. Da mu pustimo, da odide. Redkokdo si zmore priznati, da hrepeni po olajšanju in smrti svojca, ko je trpljenje veliko in nega zahtevna in ko več ne moremo govoriti o življenju, ampak o životarjenju. V takih primerih bi bilo smiselno prekiniti terapijo in začeti paliativo, pa razprava o evtanaziji ne bi bila potrebna, saj bi bolnemu telesu dali možnost, da umre, tako pa z vsemi mogočimi zdravili umetno podaljšujemo agonijo in dopuščamo, da je farmacija gospodar življenja. Kdaj je ta čas, so vedela vsa starodavna ljudstva in tudi današnji človek ve, le slepi se, da lahko še nekaj iztrži od življenja. Če za časa življenja ne dojameš, da si minljiv drobec z večno dušo, te tudi bližina smrti tega ne bo naučila in boš imel v naslednjem življenju novo možnost za učenje te iste lekcije.
Nedavno sem imela možnost srečati človeka, ki je naredil velike in uspešne projekte, toda umira jezen, ker se je uštel. Mislil je, da bo živel še deset let in dokončal še en projekt, pa ga je bolezen prehitela. Rekel je, da sploh nismo pomembni. Strinjam se z njim. Pomembna je samo ljubezen. Do vsega in vseh. In če tega ne čutimo, potem smo živeli zaman.
Astrofiziki so odkrili, da vesolje mrmra. Da vse vibrira in oddaja zvok. Znanstveniki so odkrili, kar je zapisano v Vedah in kar čuti vsak, ki poje mantro AUM, najsvetejši glas, ki simbolizira prikazovanje brahmana, duše, ki se je osvobodila. Tudi Buda je pred skoraj 3000 leti govoril o kalapah, najmanjših delcih snovi, ki vibrirajo v vsem. In ko postaneš vešč meditant, čutiš to vibracijo v telesu in z vsakim sedenjem vse bolj utrjuješ zavest, da nisi to telo, ta um, ampak neskončna zavest, utelešena v telesu, s tem umom. Zato je strah pred smrtjo samo nevednost, tako kot umetno podaljševanje s potrebo umetnega uničevanja. Seveda pa obstajajo tudi izjeme in zaradi njih se mi zdi potrebno, da je zakon o evtanaziji sprejet.