Pandemija, epidemija, koronakriza ali kakor koli imenujemo stanje, ki traja že več kot leto in pol, je razgalila vso bedo naše družbe in s tem politike, ki je pravzaprav ogledalo ljudstva. To je bilo sicer pričakovano, saj po navadi ekstremne situacije, kar epidemija nedvomno je, ne glede na to, ali so vam družbena omrežja »odprla oči«, iz človeka potegnejo najslabše (ponekod pa tudi najboljše). Ne bom se spuščal v politiziranje o (ne)upravičenosti ukrepov in v teorije zarote, saj je tovrstnih razprav, predvsem med strokovno nekompetentnimi ljudmi, med katere se uvrščam tudi sam, že dovolj. Težko bi bil človek zadovoljen, ko se mu omejujejo osnovne svoboščine, pa četudi na račun varovanja javnega zdravja, zato še težje sprejmem logiko, da oblast, katere osnovni nagon je ohraniti oblast, to počne z zadovoljstvom.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Lelosi obuja duh Mure: V soboškem proizvodnem obratu se obeta več kot 100 novih zaposlitev
Hitro rastoče kamniško podjetje del proizvodnje iz Kitajske seli v kompleks nekdanjega tekstilnega giganta v Murski Soboti.
V demokratičnih državah, kar Slovenija kljub vsemu je, smo volivci tisti, ki vsaj posredno odločamo, kdo nam bo vladal. Vlade tako praviloma sprejemajo všečne ukrepe in se izogibajo politikam, ki bi razjezile dobršen del ljudstva. To je tudi eden izmed razlogov za evidentno pomanjkanje strukturnih reform na več področjih v državi, ki bi bile potrebne in se napovedujejo že leta. Da ne bo pomote, ne gre za obrambo trenutne vlade, ki ji lahko očitamo marsikaj. Protestirati proti ukrepom za zajezitev okužb se mi pač zdi kontraproduktivno, sploh če se protesti sprevržejo v nasilje. Ob podražitvah energentov, hrane, vrtenju inflacijske spirale in zahtevah po vnovičnem dvigu minimalne plače se bo nezadovoljstvo ljudstva (in nato tudi gospodarstva) samo še stopnjevalo, morebitna nova zapiranja države pa bi lahko kaos na ulicah še povečala. Trenutni makroekonomski kazalniki skupaj z energetsko krizo glede na ekonomske zakonitosti niso povsem presenetljivi, ampak to še ne pomeni, da niso boleči. Sploh če nas bo zabolelo tudi v naših žepih.
Če sem povsem iskren, luči na koncu predora ne vidim, ampak ne bi rekel, da sem zaradi tega pretirano pesimističen. Ravno tako ne verjamem, da bi predčasne volitve bistveno izboljšale razmere. To bi bile že tretje zaporedne predčasne volitve. Bodimo iskreni, so kdaj spremenile stvari na bolje? Samo za tiste, ki so prevzeli oblast, in za zveste kadre v širši državni upravi. Kaj nam torej preostane? Se moramo zadovoljiti s trenutnim stanjem? Nikakor! Bodimo aktivni in kritični državljani ter iščimo rešitve, ampak zavedajmo se svojih omejitev in tega, da je veliko dejavnikov, ki jih ne moremo nadzorovati. Zato se posvetimo tistim, ki jih lahko. Prvič, ne pustimo se zavesti lažnim prerokom, ki nam obljubljajo nebesa. Drugič, ne nasedajmo tistim, ki kažejo na svoje nasprotnike, ko jih »čisto po naključju« zalotimo s prsti v marmeladi, saj si še sami niso očistili marmelade s svojih ust. Tretjič, pa naj se sliši še tako klišejsko, bodimo sami to, kar zahtevamo od naših izvoljenih predstavnikov, prijateljev, partnerjev, sosedov in znancev.
Politika je ogledalo družbe. Morda se lahko kdo tolaži, da prihaja do politično-korupcijskih afer tudi pri naših severnih sosedih, ki jih tako radi imamo za vzor, po katerem bi se morali zgledovati, ampak to je le jalova tolažba. Protestirajmo proti ohranjanju statusa quo in proti temu, da zadnjih 20 let programi političnih strank temeljijo na eni in isti stvari. Zavedam se, da je v digitalni dobi in ob poplavi informacij težko ohranjati kritično distanco, pa tudi tega, da verjetno sedaj zvenim kot aktivistični novinar, kar osebno najbolj preziram v tej obrti, pa vendarle. Bodimo pripravljeni na dolgo in mrzlo zimo, ki bo prinesla še kakšen gospodarsko-politični šok, a ohranimo trezno presojo. Kot družbo nas čaka še veliko izzivov, kos jim bomo le tako, da ne podležemo našim živalskim nagonom, spodbujenim od tistih, ki bi se želeli okoristiti zaradi naše trenutne ranljivosti.
Ne bi si drznil napovedovati prihodnosti, a priznam, da vse kaže na to, da pocovidna družba ne bo več takšna, kot je bila pred covidom. Upam le, da ne bo nazadovala v (še večji) primitivizem.