Naj na začetku poudarim, da pri pripravi zakonov o slovenščini in »novi noveli« zakona o javni rabi slovenščine, ki naj bi med drugim tudi v operacijske sisteme od pametnega telefona do avtomobila obvezno vključila slovenščino, nisem sodeloval, saj v preteklosti niti sedanjosti nisem (bil) član jezikovnopolitičnih krogov, ki odločajo oz. so odločali o teh vprašanjih. Imam pa kot jezikoslovec, ki se ukvarja zlasti s področjem javnega govora in nastopanja, izoblikovano svoje mnenje, ki ga bom poskusil strniti v nekaj stavkih. S položajem slovenščine v javnosti in s tem tudi z jezikovno politiko se ukvarjam predvsem kot strokovnjak, ki pokriva področja glasoslovja, javnega nastopanja (retorike), pravopisa in pravorečja ter sociofonetike, predvsem javne rabe jezika.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(Novela zakona o javni rabi slovenščine) Bomo podnapise na Netflixu kmalu brali v slovenščini?
V zakonodajni postopek je vložena novela zakona o javni rabi slovenščine. Če se nam po eni strani obeta, da bomo na priljubljenem Netflixu morda končno lahko brali podnapise v slovenščini, se še ne moremo nadejati nadzora nad slovenščino v javni rabi na splošno. Ta pa vse bolj šepa.
Osnovni problem javnega govora in pisanja vidim v sorazmerno nizki ravni znanja jezika v splošni rabi, še posebej v javnosti, saj tudi po najnovejših raziskavah PISE (mednarodne analize pismenosti) znanje slovenščine pada in je na zelo nizki ravni. Poleg tega je v osnovnih in tudi srednjih šolah veliko otrok, ki jim slovenščina ni materni jezik in je ne obvladajo dobro. Če k temu dodamo še naraščajočo »digitalno dementnost« mlajših in tudi starejših generacij, so tako slabi rezultati slovenskih učencev povsem razumljivi. O teh neprijetnih dejstvih, tj. pretežno neslovensko ali slabo slovensko govorečih otrocih in digitalni odvisnosti ter slabem znanju slovenščine, se kaj dosti ne govori, saj tukaj hitro zapademo v ideološko obračunavanje in obtoževanje. Če opozoriš na probleme slabega znanja jezika in izraziš željo po kakovostnem znanju slovenskega jezika vseh slovenskih državljanov, si hitro izključen in označen za nacionalista oz. vsaj purista. Če izpostaviš jezikovno-kulturne težave s priseljenci, Romi in drugimi skupinami z obrobja slovenske družbe, hitro dobiš »etiketo«, da si ksenofob, fašist itd. Zato se o teh problemih, ki so tudi socialni problemi, ne pogovarjamo.
Občasno se sicer pojavi kakšen pompozen časopisni naslov o problemih z albanščino v velenjskih in kranjskih javnih ustanovah, o zahtevani zelo nizki (t. i. preživetveni) ravni znanja slovenščine za pridobitev socialnega statusa v Sloveniji, o večjih vedenjskih težavah in težavah pri komuniciranju v šolah z romskimi otroki itd. Toda vse to je predstavljeno večinoma manipulativno in senzacionalistično, z občutkom strahu in nelagodja pred drugačnim, pa tudi domačim, slovenskim. Resnega pogovora o tem, kakšno je stanje v slovenski družbi glede rabe slovenščine, in tudi natančne usmeritve, koliko in ali bomo zahtevali kakovostno znanje slovenskega jezika, pa ni. Sedanja novela skuša urejati predvsem digitalno področje, ki ga je vsekakor treba urediti, saj je novo in tudi zelo pomembno za naš medkulturni slovenski prostor. Še pomembneje pa bi bilo urediti področje učenja slovenščine v slovenskih šolah, vključno z ljudskimi univerzami, pri čemer bi moral biti cilj, da tako priseljence kot tudi avtohtone slovenske državljane ter druge prebivalce Slovenije dobro naučimo slovensko, da se bodo lažje vključili v slovensko družbo in jo ohranjali ter razvijali, in sicer tako gospodarsko, kulturno kot tudi jezikovno, vključno z našo prekmurščino, prleščino in drugimi neknjižnimi zvrstmi.
Te volje po ohranitvi slovenske kulture, literature in jezika pa v Sloveniji trenutno ne vidim dosti, aktivnosti v tej trajnostni usmeritvi še toliko manj. Kajti človek je danes tako malo vreden. Zato se raje skrijemo za donečimi besedami o raznolikosti, inkluzivnosti in digitalnosti, z utopično mislijo, da bo slovenski prevod na Netflixu, i-Phonu ali kakšni digitalni aplikaciji vse rešil. Toda tega ne bo, če ne bo ljudi in prepotrebne človeške komunikacije in humanističnega znanja, pri čemer pa celotna slovenska družba zelo šepa, po prekmursko bi rekli, »ka smo pri medčloveški komunikaciji fejst plantavi«. Zato želim v novem letu vsem skupaj več miru in pomoči sočloveku, tudi pri izboljševanju znanja, še posebej znanja slovenščine.