Iz pokrajine na vzhodni in južni strani Slovenskih goric, ki jo omejujeta na zahodu reka Drava, na vzhodu pa Mura, je v preteklih stoletjih vzbrstelo veliko uglednih in širši Sloveniji poznanih Prlekov. Spomin nanje s spominskimi ploščami, kipi, sobami ohranjajo predvsem domačini. Da bi zavedanje o pomembnosti teh posameznikov v slovenski zgodovini doseglo širši krog ljudi, so se partnerji v projektu Prlek, veki ded lotili smelega načrta. Ob simpoziju je izšel tudi Vodnik po spominskih sobah prleških rojakov.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Lelosi obuja duh Mure: V soboškem proizvodnem obratu se obeta več kot 100 novih zaposlitev
Hitro rastoče kamniško podjetje del proizvodnje iz Kitajske seli v kompleks nekdanjega tekstilnega giganta v Murski Soboti.
V preteklih stoletjih so ti delovali in se uveljavili na številnih področjih od znanosti, kulture, jezikoslovja, psihologije, glasbe, literature do politike. Kdo ne pozna Franca Miklošiča, Edvarda Kocbeka, Antona Korošca, Matije Slaviča, Slavka Osterca, Petra Dajnka, Antona Trstenjaka. Marsikdo od njih se je sprehodil po evropskem političnem parketu in s svojim znanjem, prodornostjo pripomogel k današnji ozemeljski podobi Slovenije. Številni so s svojim jezikovnim prispevkom dosegli, da je danes slovenščina državni in uradni jezik. Marsikdo je s svojim znanjem postavil temelje v svoji stroki, pa naj bo to čebelarstvo, glasba ali psihologija. Od kod ta naboj, da je v preteklih stoletjih iz Prlekije izšlo toliko uglednih mož? Miran Puconja, poznavalec prleške etnije, pravi, da so k njihovi uveljavitvi pripomogli trdni gospodarski temelji, geografska lega na prepihu narodnosti, močna želja po uveljavitvi.
Pojavlja se vprašanje, ali tudi danes, v 21. stoletju, med nami obstajajo Prleki, »veki dedi«. Ali gradimo na temeljih, ki so jih postavili naši predniki? V polpreteklem času in sodobnosti je izobraževanje dostopno vsakemu posamezniku, evropske izobraževalne smernice poudarjajo medkulturnost in večjezičnost, s čimer se mladim v času izobraževanja odpirajo neprecenljive možnosti pridobivanja izkušenj tudi v tujini. Fantje in predvsem dekleta imajo danes v primerjavi s svojimi predniki veliko več možnosti, da pridobijo kakovostno izobrazbo, nabirajo izkušnje, obredejo svet. Tako so med Prleki številni uspešni in ugledni znanstveniki, strokovnjaki, podjetniki, športniki, umetniki. Pa vseeno se zdi, da ni pravega »vekega deda ali babe«. Zakaj? Mogoče zato, ker so mnogi poznani le ožjemu krogu strokovnjakov? Ali zato, ker so medijsko redko izpostavljeni? Merilo uspeha je namreč danes za mnoge prepoznavnost v medijih in na družbenih omrežjih.
Menim, da tudi zdaj med nami bivajo pomembni Prleki. Nepošteno je, da bi na tem mestu naštevala posameznike, saj bi s tem delala krivico neomenjenim. Pa vendar ne morem, da ne bi. Če so v preteklosti v znanosti, umetnosti in politiki prevladovali moški, se jim danes lahko ob bok postavijo tudi ženske. Omenjam samo dve: Manjo Klemenčič, ugledno predavateljico na slovitem Harvardu, in Verico Trstenjak, ugledno profesorico evropskega prava, ki je bila generalna pravobranilka na sodišču Evropske unije v Luksemburgu. Koliko poznate njuno delo? Mogoče bo spet potrebna časovna distanca, da bomo prepoznali pomen in cenili delo sodobnikov. Pregovorno je namreč značilno za Slovence, da cenimo posameznika in njegovo delo šele takrat, ko zapusti ta svet. Mogoče bi bilo smiselno organizirati simpozij o današnjih »vekih Prlekih in Prlečkah«. Morebiti je to lahko načrt za enega od naslednjih projektov.
