Še vedno so v regiji predeli, kamor vodovod in kanalizacija nista prišla.
Preberite še
Odpri v novem zavihku(S tribune) Norvežani so krivci za navijaško evforijo
Še sporočilo za NZS: Čeprav so Stožice razprodane, še vedno ne dihajo kot Bežigrad ali mariborski Ljudski vrt.
Najbolj odmeven tovrstni primer je letos v Lendavi, kjer je Anton Balažek sklenil, da ima po šestnajstih letih županovanja dovolj. Balažek je med svojim vodenjem občine brez dvoma to postavil na slovenski zemljevid, predvsem na področju kulture, kjer ima mesto še večje ambicije. Hkrati so se v dolgih letih županovanja, kakor tudi v drugih občinah, ustvarile vzporedne interesne strukture in prišlo je do vprašljivega in nepreglednega prelivanja denarja, o več primerih smo poročali tudi v Vestniku. Nekateri pomurski župani tudi po več kot dveh desetletjih vodenja občin nimajo dovolj, v majhnih lokalnih okoljih so okoli sebe zbrali dovolj podpornikov in tistih, ki imajo od njih koristi. Zaradi tega so apatični tudi potencialni protikandidati, kar ponovno kliče po razmisleku o reformi lokalne samouprave v smislu omejitve števila županskih mandatov.
Dobrovnik, Hodoš, Križevci, Razkrižje in Velika Polana so občine, ki pokažejo, da smo zašli v slepo ulico. V vsaki od njih imajo letos samo enega kandidata – aktualnega župana. Pa to nikakor ni mišljeno kot kritika dela teh županov, a pogled v zgodovino volitev razkrije vzorec, o katerem pišemo. Recimo Marjan Kardinar (Dobrovnik) vodi občino že 20 let, podobno Ludvik Orban (Hodoš) razen enega mandata, ko je županoval Rudolf Bunderla, ta sedaj Orbana že drugič zapored kolegialno predlaga za župana. Stanje, v katerem volivci nimajo možnosti izbire, je anomalija demokracije. Recimo na Hodošu in v Veliki Polani bo že druge volitve zapored županu za izvolitev zadostoval njegov lastni glas, v osmih letih se ni našel junak, ki bi ga upal izzvati. Žalostno.