Prekmurje počasi vstopa v jubilejno leto, ko bo praznovalo stoletnico priključitve k matici. Priprave na slavje že potekajo, toda, kot kaže, je vse podrejeno zunanji formi, malo ali skoraj nič pa vsebini takratnega zgodovinskega dosežka nacionalno zavedne intelektualne elite levega in desnega brega Mure. Po izjavah nosilcev priprav se išče »zavezništvo« za praznovanje tudi na oni strani meje. Hkrati pa se odriva ali pometa pod preprogo aktualno dogajanje ob meji in čez mejo. Vrniti se je potrebno dobrih 22 let nazaj, v leto 1997, ko se je Prekmurje začelo pripravljati na praznovanje 80-letnice priključitve. Takrat se je zgodil, zdaj že pozabljen, znameniti zgodovinski simpozij o knjigi Tiborja Zsige Muravidéktől Trianonig (Od Pomurja do Trianona), ki jo je leta 1996 izdal lendavski madžarski kulturni zavod. V delu Zsige ne gre zgolj za zgodovinsko oceno Trianonske pogodbe, ampak za zahtevo po reviziji Trianona. Na to se je odzval pričujoči medij in prekmurski mislec etnolog in slavist Vilko Novak. V sedmih zaporednih številkah smo takrat objavili Novakovo oceno knjige, njegov protest proti neresnicam o prekmurskih Slovencih, ki smo ga zaključili z intervjujem. Omenjena besedila so izšla v posebni knjižici, ki jo je izdala Založba ZRC – SAZU. Izdaja knjige in simpozij sta potikem odprla pot madžarskemu nacionalizmu. Očitno se situacija takratne slovenske politike ni dotaknila. To je v intervjuju za Delo priznal tudi takratni poslanec in predsednik komisije za Lokalno samoupravo v času ustanavljanja občin 1996 - 1998 Vili Trofenik.
Na vprašanje o tem, da so največ občin inscenirale desne stranke odgovarja: »To famo je treba razbiti. Res so desni poslanci inscenirali največ predlogov, toda odločitev je podprlo t. i. trdo intelektualno jedro LDS. Nekaj ur po glasovanju so akterji zgroženo ugotavljali, kaj so storili, da so ob madžarski meji ustanovili obilico novih občin, a le eno slovensko, druge dvojezične. Kot predsednik komisije sem v Lendavi malo pozneje poslušal predstavnike madžarske skupnosti, kako krivična je državna meja, saj bi morala potekati kot ovojnica teh dvojezičnih občin proti notranjosti Slovenije. To nikoli ni prišlo v javnost. Nič slabega ne mislim o manjšinah, vprašal pa sem se ali bi se kaj takega lahko zgodilo v avstrijskem ali italijanskem parlamentu. Če to preslikamo v sedanjost, ko madžarski predsednik financira razvoj nogometa v Lendavi (in deli evropska sredstva dvojnim državljanom op. p.), se tudi ustanavljanje občin pokaže v drugačni luči, premalo domišljeno.« Trofenik je s tem odgovorom opozoril na prepotrebno previdnost in ustrezno ravnanje v odnosu do sosednje madžarske države in njene »dobrote«. Z malo boljšim poznavanjem prekmurske zgodovine bi nam bistveno bolje šlo pri nekaterih ravnanjih na nacionalni ravni. Ne gre samo za oživljanje madžarskega ekspanzionizma, tudi strategijo in ravnanje do sosednje Hrvaške bi lahko postavili na drugačnih temeljih, kot smo jih.
Za "velike" politike je to sicer obrobna zgodba. Na primeru Martjanske pesmarice se je pokazala prava podoba Hrvaške do Slovenije in tudi Tuđmanovo razumevanje Slovencev kot »alpskih Hrvatov«. Rokopis pesmarice je nastal v drugi polovici 16. in prvi polovici 17. stoletja v Martjancih. Jezik in pisava pesmarice sta bila argumenta, s katerima so Hrvati poskušali doseči podreditev Prekmurja oziroma njegovo priključitev Međimurju. Če se vrnemo k Madžarski, je naša politika v vmesnem obdobju še enkrat stisnila rep med noge. Mirno je pristala na dodeljevanje dvojnih državljanstev, ob tem pa si ni zastavila vprašanja, kaj bo, če aktualna madžarska politika izkoristi »dodeljene finančne podpore« in bo od prejemnikov zahtevala izbris slovenskega državljanstva. In še nekaj, tudi lokalni politiki na narodnostno mešanem območju, bi zdaj, ko se začenja nov mandat, morali javno povedati, interese katere države bodo ščitili na lokalni ravni kot voljeni predstavniki ljudstva, v primeru, da imajo dvojno državljanstvo. Higienično bi bilo, da se madžarskemu državljanstvu odpovedo.
Če se vrnemo k Madžarski, je naša politika v vmesnem obdobju še enkrat stisnila rep med noge. Mirno je pristala na dodeljevanje dvojnih državljanstev, ob tem pa si ni zastavila vprašanja, kaj bo, če aktualna madžarska politika izkoristi »dodeljene finančne podpore« in bo od prejemnikov zahtevala izbris slovenskega državljanstva.
Na vprašanje o tem, da so največ občin inscenirale desne stranke odgovarja: »To famo je treba razbiti. Res so desni poslanci inscenirali največ predlogov, toda odločitev je podprlo t. i. trdo intelektualno jedro LDS. Nekaj ur po glasovanju so akterji zgroženo ugotavljali, kaj so storili, da so ob madžarski meji ustanovili obilico novih občin, a le eno slovensko, druge dvojezične. Kot predsednik komisije sem v Lendavi malo pozneje poslušal predstavnike madžarske skupnosti, kako krivična je državna meja, saj bi morala potekati kot ovojnica teh dvojezičnih občin proti notranjosti Slovenije. To nikoli ni prišlo v javnost. Nič slabega ne mislim o manjšinah, vprašal pa sem se ali bi se kaj takega lahko zgodilo v avstrijskem ali italijanskem parlamentu. Če to preslikamo v sedanjost, ko madžarski predsednik financira razvoj nogometa v Lendavi (in deli evropska sredstva dvojnim državljanom op. p.), se tudi ustanavljanje občin pokaže v drugačni luči, premalo domišljeno.« Trofenik je s tem odgovorom opozoril na prepotrebno previdnost in ustrezno ravnanje v odnosu do sosednje madžarske države in njene »dobrote«. Z malo boljšim poznavanjem prekmurske zgodovine bi nam bistveno bolje šlo pri nekaterih ravnanjih na nacionalni ravni. Ne gre samo za oživljanje madžarskega ekspanzionizma, tudi strategijo in ravnanje do sosednje Hrvaške bi lahko postavili na drugačnih temeljih, kot smo jih.
Prekmurje počasi vstopa v jubilejno leto, ko bo praznovalo sto letnico priključitve k matici. Priprave na slavje že potekajo, toda, kot kaže, je vse podrejeno zunanji formi, malo ali skoraj nič pa vsebini takratnega zgodovinskega dosežka nacionalno zavedne intelektualne elite levega in desnega brega Mure.
Za "velike" politike je to sicer obrobna zgodba. Na primeru Martjanske pesmarice se je pokazala prava podoba Hrvaške do Slovenije in tudi Tuđmanovo razumevanje Slovencev kot »alpskih Hrvatov«. Rokopis pesmarice je nastal v drugi polovici 16. in prvi polovici 17. stoletja v Martjancih. Jezik in pisava pesmarice sta bila argumenta, s katerima so Hrvati poskušali doseči podreditev Prekmurja oziroma njegovo priključitev Međimurju. Če se vrnemo k Madžarski, je naša politika v vmesnem obdobju še enkrat stisnila rep med noge. Mirno je pristala na dodeljevanje dvojnih državljanstev, ob tem pa si ni zastavila vprašanja, kaj bo, če aktualna madžarska politika izkoristi »dodeljene finančne podpore« in bo od prejemnikov zahtevala izbris slovenskega državljanstva. In še nekaj, tudi lokalni politiki na narodnostno mešanem območju, bi zdaj, ko se začenja nov mandat, morali javno povedati, interese katere države bodo ščitili na lokalni ravni kot voljeni predstavniki ljudstva, v primeru, da imajo dvojno državljanstvo. Higienično bi bilo, da se madžarskemu državljanstvu odpovedo.
