Ljubljanski župan Zoran Janković in večni upokojenski prvak Karl Erjavec sta se (samo)oklicala za prvoborca levice proti volilni zmagi Janeza Janše. Zadnja javnomnenjska merjenja so Janševe demokrate bolj ali manj enotno učvrstila na vrhu lestvic, medtem ko prva zasledovalca Marjan Šarec (LMŠ) in Dejan Židan (SD) po prvem krogu TV-soočenj padata. Izkušeni politični igralci na levici so si edini: če bo Janša - v trenutni postavi liderjev daleč najbolj izkušen in operativno sposoben politik - dobil volitve, bo vlado sestavil. In to kljub zaklinjanjem mnogih, da z SDS, v zadnjih letih prestavljeno iz sredine proti skrajnejši desnici, ne bodo sklepali zavezništev. NSi je po Ljudmili Novak z Janšo v evidentno boljših odnosih, povolilni čas, ko začnejo pritiskati interesi in članstvo, da je treba o(b)stati pri oblastnem koritu, je drugačen od predvolilnega, ko je dovoljeno reči vse.
Presenečenj je v objavi pakta Erjavec-Janković malo: Janković je sicer že leta 2011 odigrani adut iz talona strategov levice pri zaustavljanju SDS, a s koruptivno-klientelističnimi aferami močno obremenjeni predsednik Pozitivne Slovenije ima v ljubljanskem bazenu še pomemben politični vpliv in domet. Drugi član dvojca, zunanji minister Erjavec, ki je dvakrat sedel tudi v Janševih vladah, je v najslabšem položaju v karieri - arbitražni sporazum, kjer je naredil vrsto za državo zelo pogubnih napak, ga je politično pomembno poškodoval, zato v šerifu iz prestolnice išče tudi rešilni obroč. Obenem se brutalno razgalja v pomembni meri porazna in vse slabša socialna slika upokojencev. In se že pozna v odlivu podpore Desusu. Paniko na levici širi še nekaj: vsebinska izvotljenost Šarca postaja vse bolj nedvomna, Židanu pa še naprej ne uspe preboj. Celo obratno, v duelih ponovno celo izgublja, biciklistična kampanja SD pa je prej kot ne ponesrečena kopija Pahorjevih predvolilnih reality show pristopov. In ravno med neprepričljivima Šarcem in Židanom naj bi se delili tako imenovani protestni/taktični glasovi tistih, ki se tik pred volitvami odločajo, koga bodo podprli, da ne zmaga Janša. Miro Cerar je, tako se zdi, iz prve vrste te kampanje izpadel, saj ima (pre)velik zaostanek.
Na volitvah 2004, edinih, ki jih je Janša doslej dobil, je SDS močno segla tudi v politično sredino, v manj ideološki in sicer politično profiliran prostor. Iz njega se je z radikalizirano retoriko v zadnjih letih v pomembni meri umaknil. To volilno telo, ki je v pod sloganom zahteve za spremembe izvolilo Pahorja, Jankovića in Cerarja, vanj pa je uspešno zajemal tudi Šarec, se v primeru neprepričljive ponudbe hitro pasivizira in ostane na volilno nedeljo doma. Letošnje predvolilno povezovanje proti Janši na (stari) levici ni prvo, v takšni ali drugačni obliki je stalnica od 2008. Vedno znova pomeni tudi samoovadbo, da ostajata Janša, takšen, kot je, in boj proti njemu edini realni program, ki ga pomemben del levice v resnici premore. Levica v finalu kampanje kopira Janševo taktiko: upravljanje s strahom, ki da zakrije vsebinsko praznino. Janša straši pred komunisti in begunci, levica pred Janšo.
Presenečenj je v objavi pakta Erjavec-Janković malo: Janković je sicer že leta 2011 odigrani adut iz talona strategov levice pri zaustavljanju SDS, a s koruptivno-klientelističnimi aferami močno obremenjeni predsednik Pozitivne Slovenije ima v ljubljanskem bazenu še pomemben politični vpliv in domet. Drugi član dvojca, zunanji minister Erjavec, ki je dvakrat sedel tudi v Janševih vladah, je v najslabšem položaju v karieri - arbitražni sporazum, kjer je naredil vrsto za državo zelo pogubnih napak, ga je politično pomembno poškodoval, zato v šerifu iz prestolnice išče tudi rešilni obroč. Obenem se brutalno razgalja v pomembni meri porazna in vse slabša socialna slika upokojencev. In se že pozna v odlivu podpore Desusu. Paniko na levici širi še nekaj: vsebinska izvotljenost Šarca postaja vse bolj nedvomna, Židanu pa še naprej ne uspe preboj. Celo obratno, v duelih ponovno celo izgublja, biciklistična kampanja SD pa je prej kot ne ponesrečena kopija Pahorjevih predvolilnih reality show pristopov. In ravno med neprepričljivima Šarcem in Židanom naj bi se delili tako imenovani protestni/taktični glasovi tistih, ki se tik pred volitvami odločajo, koga bodo podprli, da ne zmaga Janša. Miro Cerar je, tako se zdi, iz prve vrste te kampanje izpadel, saj ima (pre)velik zaostanek.
Na volitvah 2004, edinih, ki jih je Janša doslej dobil, je SDS močno segla tudi v politično sredino, v manj ideološki in sicer politično profiliran prostor. Iz njega se je z radikalizirano retoriko v zadnjih letih v pomembni meri umaknil. To volilno telo, ki je v pod sloganom zahteve za spremembe izvolilo Pahorja, Jankovića in Cerarja, vanj pa je uspešno zajemal tudi Šarec, se v primeru neprepričljive ponudbe hitro pasivizira in ostane na volilno nedeljo doma. Letošnje predvolilno povezovanje proti Janši na (stari) levici ni prvo, v takšni ali drugačni obliki je stalnica od 2008. Vedno znova pomeni tudi samoovadbo, da ostajata Janša, takšen, kot je, in boj proti njemu edini realni program, ki ga pomemben del levice v resnici premore. Levica v finalu kampanje kopira Janševo taktiko: upravljanje s strahom, ki da zakrije vsebinsko praznino. Janša straši pred komunisti in begunci, levica pred Janšo.