V torek zvečer je nacionalna televizija predvajala dokumentarni film Stacey Dooley Romski otroci v stiski. V dokumentarcu je prikazala položaj romskih družin in getoizacijo romskih otrok. Pod krinko neskrbnih mater in nevzdržnih življenjskih razmer madžarske oblasti tem družinam odvzemajo otroke in jih trpajo v posebne domove. Razmere v domovih so hujše, kot bi jih imeli otroci doma. Izpostavljeni so vsem vrstam nasilja in zlorab. Velik del mladih deklic konča na ulici in to »z blagoslovom oblasti«. Ob že tako mizernih socialno ekonomskih pogojih romskih družin in revščini, jim oblasti zavestno še poslabšujejo pogoje bivanja z odklopi elektrike in vode, če jo po naključju imajo. To je razlog za prisilni odvzem otrok. To je površinski opis dogajanja, za vsem tem pa se dogaja nekaj bistveno globljega. Oblast madžarskega predsednika Viktorja Orbana za romsko »eksekucijo« uporablja pripadnike skrajne nacionalistične stranke Jobbik. Ti ne poznajo milosti do Romov. Pomembna je še ena podrobnost t. i. socializacije romskih družin. Te so upravičene do socialne pomoči le, če so vključene v javna dela. Oblike dela in način dela z romskim prebivalstvom spominja na delo v koncentracijskih taboriščih. Ne gre za delo za žičnatimi ograjami, ampak na javnih odprtih površinah, kjer se nad njimi izživljajo vodje javnih del, spet skrajni nacionalisti, da ne uporabim hujšega izraza. Tudi socialne službe, oziroma socialne delavke, ki odrejajo odvzeme otrok se ne ravnajo po profesionalnih, ampak ideoloških standardih in to brez sramu tudi povedo. Na primeru Romov znotraj Madžarske se zelo transparentno vidi ideološki temelj aktualne madžarske politike in tudi njeni cilji.
Velika Madžarska
Gre za prvi korak k ponovni vzpostavitvi etnično čiste in velike Madžarske pred Trianonom 1919. To je Orban brez sramu tudi napovedal v času madžarskega predsedovanja EU, ko je razprostrl tapiserijo z zemljevidom nekdanje velike Madžarske. A, medtem ko je znotraj Madžarske radikaliziral odnos do romske skupnosti in začel z njeno getoizacijo, je navzven ubral povsem drugo pot. Ne militantno v smislu problematiziranja Trianona, ampak pot z denarjem. Manjšini je naprej dal možnost, da dobijo tudi madžarsko državljanstvo. Za tem pa je med dvojne državljane razdelil več denarja in t. i. pomoči, kot so je ti bili deležni v celotni povojni zgodovini. Vlagati je začel na tista mehka področja, kjer je možno na najbolj perfiden in pritlehen način ideološko indoktrinirati ljudi na tej strani meje in jim približati idejo velike Madžarske. Vlaga namreč v mladinski nogomet, kjer niso ciljna skupina otroci pripadnikov madžarske manjšine, ampak, ali pa predvsem, otroci večinskega dela prebivalstva. Orban in njegovi ideologi iz ozadja dobro vedo, kako mehko je prekmursko »nacionalno tkivo«. Znotraj tega tkiva je bilo skozi zgodovino vedno dovolj »kritične mase«, ki je bila pripravljena ohraniti Prekmurje pod Madžari in to ne glede na jasen cilj izbrisa slovenstva s tega koščka slovenskega ozemlja. Kako to Madžari delajo, se vidi v Porabju. Porabci so edina slovenska manjšina, ki je izginila z zemljevida slovenske nacionalne biti, če si to hočemo priznati ali ne.
Skrivnostni Drugi tir
Orban je pri uresničevanju svoje zgodbe ujel slovensko oblast v še eno past. Odprl je finančno pipo in »želel« pomagati pri gradnji drugega tira. Pri pogajanjih je vztrajal pri strogi zaupnosti dogovarjanja, čeprav se bo gradnja financirala z javnim denarjem – našim, morebitnim madžarskim in evropskim. Čeprav so dokumenti še vedno tajni, je pa nova ministrica za infrastrukturo Alenka Bratušek v sinočnji oddaji nacionalne televzije Tarča le nakazala, da so bile v ozadju teritorialne zahteve (četudi gre samo za zemljišče ob luki Koper). Edini, ki je na to "ekspanzionistično težnjo" Madžarov opozarjal je bil ekonomist Jože Damijan, ki mu je Madžarska zgodba zaradi pomurskega porekla blizu. Velik problem Slovenije oziroma njene politike, tako vladajoče, kot opozicijske, je, da se do madžarske politike obnašajo kot slovenske oblasti Dravske banovine v času podpisa Trianonskega mirovnega sporazuma. Če je pri železniškem tiru prišlo do zasuka, za turizem tega ni mogoče reči. Žalostno je, da celotna zgodba gre mimo lokalne politike – predvsem tiste na narodnostno mešanem območju. Ta se, namesto, da bi opozarjala na nevarnosti, vdinja in dvori »novim prinašalcem razvoja«. Preprosto ni sposobna ločiti zrna od plev in tudi zaradi tega, ker ji je malo mar za prekmursko zgodovino. Ne gre samo za Trianon. Spomniti in spominjati se potrebno tudi časa med pred in med drugo vojno, ko so hortijevci in za njimi njilaši iztrebljali prekmurske Žide, Rome, pa tudi Slovencem zlasti primorskim priseljencem niso prizanašali. Na prvi pogled odvzemanje romskih otrok na Madžarskem nima nič skupnega z nami. Toda fašistični ideološki vzorec je imel vedno dva obraza, s katerima je želel priti do svojega cilja – Velike in etnično čiste Madžarske.
